babushka napisal/-a:Obnavljam temo ... Kaj bi si drugi mislili, če bi bili s partnerjem skupaj eno leto in ima on precej visoko plačo, sam si pa brezposeln na socialni podpori in ti fant ne pomaga plačati niti tel, za morje ki bi naneslo 100-150eur po osebi (bivanje plus hrana) pa si mora oseba s socialno plačat sama, ker on bo kril bencin (cca 1300km v eno smer). Ne hodiva nikamor, 1x na par mesecev me je povabil na kavo, ven sploh ne hodiva, kina nisva videla že odkar sva začela živeti skupaj, skratka ne zapravi nič za take stvari.
Meni je to malo mimo in sem že odprla to debato, a me je vsakič zavrnil, češ da mi je očitno denar zelo pomemben. Naj omenim, da od njega ne pričakujem nič, kupil mi je darilo za božič in rožo ob dnevu žena, česar sem se zelo razveselila, saj v prejšnji vezi nisem dobila v dveh letih nič od fanta, potem pa mi reče da mi denar pomeni dosti.
Sem bila kar šokirana. Vseeno še vztrajam z njim, ker se imava rada, a se mi vedno bolj zdi, da bo to večno problem ... Za tel je rekel, da bi mi položnico še plačal, če se ne bi toliko kregala (do tega prihaja tudi zaradi njegovega obnašanja, nisem samo jaz dežurni krivec), da bi videl, da sva resno skupaj, a ostalo se mi zdi podobnu pretiranemu škrtu. Še ko sva šla nekam na bon in je on moral plačati bencin do tja (tri ure vožnje) ter za nekaj hrane (večinoma sem nama hrano spakirala za sabo, zajtrke pa sva imela tiste tri dni v hotelu že vštete v ceno, ki je nisva plačala midva, saj sva bon dobila v dar iz dobre volje nekoga, lahko bi nama prodal za določen znesek, a nama ga je dal zastonj), sem mogla za sabo tam imet 80eur za hrano. Takrat mi je tisti denar dala mama, saj podpore še nisem imela. On mi ob odprtju te debate vsakič očita da kam me je že peljal (a je pozabil omenit da sem tudi jaz staršev denar prispevala).
Naj omenim, da sva oba že v drugi polovici dvajsetih in ni to neka kvazi zveza, saj tudi živiva skupaj pri njem že eno leto, zato me ta stvar še toliko bolj zmoti. S takim vedenjem glede financ me na nek način "oceni" da nisem vredna, da zame zapravi 20eur na mesec (npr) od plače, ki je marsikdo v teh časih nima, pa da za punco več. Kot pravim, ponavljam - materialne dobrine mi niso na prvem mestu, čeprav je vsaki ženski lepo vsaj enkrat na par mesecev dobit kakšno malenkost, a ko ti nekdo niti osnovno ne pomaga, da se komaj prebijaš skozi mesec ... Ne vem no.
(starši mi zdaj več ne morejo pomagati, že lani so mi težko, saj so v hudi denarni stiski).
Delo iščem zelo aktivno, zjutraj ko vstanem najprej preverim vse portale, kontaktirala sem že tudi sama podjetja (brez oglasa), pošiljam vloge in sprašujem znance ter sorodnike, da mi več ni preostal noben za vprašat ga. Ni da ni skratka, in on to dobro ve, zato me vsaj glede tega podpira (psihološko), češ da naj se ne sekiram, da nama nič ne manjka in da bo že enkrat prišla služba.
Bi ve s takim fantom še vztrajale? Navajena sem skromnosti, čeprav mi je včasih težko poslušati sestro, ki je prav tako brezposelna, imata z njenim že otroka in dela samo on (za nižjo plačo kot moj), pa si vsak mesec privoščita da gresta malo sama ven, z malim gredo na krajši izlet, ven jest, on njej brez problema da denar, da si kupi kakšno ne tako nujno kozmetiko, oblačila, pa niso zapravljivi, samo organizirani - točno vedo koliko lahko gre za nenujne stvari, ni pa njemu nikoli težko dati določen denar zanjo in za otroka (nenujne stvari). Pomagal ji je že pred otrokom, pa nista bila več kot leto pa pol skupaj.
Moj pa špara na meni, sebi in vsem, avto ima pa ohoho drag - sicer odplačan, a vseeno. Po tej logiki bi lahko bil manj obseden s šparanjem denarja.
Tako da ... sem kar v precepu koliko mu pomenim in koliko mi bo pomagal v življenju, če bo prišlo do še večje stiske, če mi že sedaj ne. Eno leto res ni dolga doba zveze, a je treba tukaj upoštevati, da živiva skupaj - to je bila celo njegova pobuda.
Včasih dobim občutek (ne vem ali upravičen), da ob meni špara zato, ker v njegovih očeh mogoče nisem tista taprava in si misli, da bo kaj zapravil za tisto, ki bo resnično vredna tega.
Sama naredim vse zanj. Kuham mu ko pride iz službe, sesam, čistim, pospravljam, perem mu oblačila, skratka ni mi problem, a te stvari tudi niso tako samoumevne, ker se je ravno pred časom njegov kolega potožil, da sta se z njegovo skregala, ker skorajda ne kuha in ne nakupi hrane, pa je zaposlena in starejša od mene. Jaz se pa trudim da je srečen in vedno najprej gledam na to, da je srečen on. Potem sem tudi jaz ...
... Kakor koli upam da fant spregleda in te pusti ker očitno sta s sestro bolj trde glave.
Tako da ja, osamosvojitev mi je že cel čas na prvem mestu, če bi bilo to z njim, bi pač bila predvsem osamosvojitev v psihološkem smislu in da bi mu (čeprav od minimalke) rade volje prispevala del za najemnino in stroške, zdaj v samskem stanu pa gre predvsem za osamosvojitev od staršev in da bi tudi na samozavesti ter posledično samospoštovanju lahko začela graditi (čeprav to lahko tudi brez dela).
