star sem 20 let in še nikoli nisem imel punce. Razlog za to je moja fizična neprivlačnost. Velikokrat sem že slišal osebe govoriti za mojim hrbtom besede v smislu: "O ful, glej kako je ta grd!", "O fuj, glej kakšen je ta!", "Tega pa ne bi imela za ves denar na svetu!", ipd. Celo ena oseba, ki je že v zrelih letih je, misleč, da je ne bom slišal pa sem na žalost jo, odgovorila na vprašanje znanke o tem, zakaj še nimam punce: "Grd je."
Eni boste rekli, da lahko te besede z lahkoto preslišim. Žal jih ne morem, te besede se me ne glede na vse podzavestno dotaknejo. Vedno mi znova in znova načenjajo mojo samozavest in samopodobo. Potolčejo me. Sem namreč zelo občutljiva in sentimentalna oseba.
Osebno se ne počutim grdega. Sem urejen, nisem debel, sem fit, rad se ukvarjam s športom, tekom, tako da vzržujem nivo moje kondicije. Nisem nek hud atlet, moja postava je povsem vsakdanja. Nimam se za nič posebnega, pravzaprav sem povsem običajen človek. V svoji koži se počutim prijetno.
Vsi doma si želijo, da bi si že enkrat dobil punco. Stalno me sprašujejo, kdaj bom pripeljal domov kakšno punco. Menijo, da nekaj z mano ni v redu, če si do zdaj še nisem dobil punce. Pravijo mi, da bodo šla "najlepša" leta mimo, jaz jih pa ne bom izkoristil v najboljši meri.
Kljub vsem kritikam, ki sem jih deležen od domačih, si punce ne bom iskal na silo. Ne bom zdej hodil povsem obupano od punce do punce in jih pecal. Pri meni je tako, da ko se zaljubim, se zaljubim močno in intenzivno in sem od zaljubljenosti povsem prevzet - ne vidim ne levo, ne desno več. Zato so zavrnitve še toliko bolj boleče. Običajno potrebujem do pol leta za "regeneracijo". Pravijo, da čas celi vse rane.
Najhuje pri meni je tole, da jaz punce odbijam ne samo zaradi videza, temveč tudi zaradi veliko drugih razlogov. Eden od teh je moj glas, ki je zelo globok, zelo mutiran. Moj glas doni. Razlikujem dva glasova: višji in manj mutiran je takrat ko se pogovarjam z znano osebo in sem sproščen, nižji in bolj mutiran pa se pojavi takrat, ko sem nesproščen, ko se pogovarjam z uradno osebo ali z novo osebo. Običajno punca že zavije z očmi, samo ko odprem usta. Tako so moje možnosti že nične od trenutka, ko odprem usta.
Tretji razlog pa je ta, da potrebujem nekoliko dalj časa, da se navadim na osebo, s katero se spoznam na novo. Na začetku sem preveč nesproščen, izumetničen, umeten. Zamrznem, ne vem kaj bi rekel. Ko pa sem sproščen, recimo, med prijatelji, sem pa zgovoren(včasih me je kar težko vstaviti!) in si lahko z lahkoto izbiram teme. Ko sem z novo osebo sam, otrpnem. Ko govorim s punco, sem kot p****.
Enkrat mi je celo uspelo peljati punco na zmenek. To je bilo že pred pol leta. Takrat se mi jeuspelo pogovarjati dlje časa in sem se popolnoma sprostil. Bil sem, to, kar sem. Kaj se mi je zgodilo? Čez dva dni sem jo videl v objemu drugega, povsem zatopljeno v njega. Kaj je imel on več od mene? Bil je prekomerne teže in še račulaniški geek za povrhu. Kaj ji je imel on za ponuditi?
Zdaj pa bom napisal anekdoto, ki se mi je pripetila nekaj dni nazaj in zaradi katere vam sploh pišem na tem forumu.
Na faksu so se začele vaje. Vsedel sem se nekje na sredini učilnice. Desno od mene je stala punca in se razgledovala po učilnici in iskala še kakšen prosti sedež. Samo da nebi sedela zraven mene!
To se mi je že dogajalo od gimnazije naprej, tako da sem bil na to že navajen. Ker je bila učilnica zapolnjena, se je bila primorana usesti zraven mene. Sedela je na desni polovici sedeža, levo nogo je imela prekrižano čez desno, zvezek je imela obrnjen na desno. Vse to so bili zaprti znaki. Nisem silil vanjo, zakaj bi le silil? Tudi jaz sem se storil isto, kot ona - oddaljil sem se od nje. Kmalu se je učilnica napolnila do te mere, da je bilo študentov že preveč in da so nekateri morali stati. Asistent je poslal študente, ki nimajo vaj na tem terminu ven.
Tako je se je vse skupaj začelo. Ona me je vprašala, če imam vaje na tem terminu. Pritrdil sem ji in jo vprašal isto stvar. Tudi ona je pritrdila. Tako sta ostala skupaj. Potem sva si izmenjala še nekaj besed, t.i. "small talk". Bila je zelo simpatična in imela je ogromne modre oči, ki so me posrkale vase. Začelo me je navdajati lažno upanje, s srcem sem bil zaljubljen, razum pa mi je pravil, da iz te moke ne bo kruha.
Prišel pa je trenutek, ko sem moral iti pred tablo in narediti nalogo, ki mi ni ležala. To je bila sramota, vseh sramot. Namesto, da bi se izkazal s svojim znanjem, se povsem otrpnil, zamrznil. Nisem se mogel skoncentrirati, čeprav tudi naloga ni bila lahka, imel sem tudi malo smole. Le kaj si je takrat morala o meni misliti? Kako sem lahko bil tako neumen, za božjo voljo? Najraje bi se pogreznil v zemljo. Sramota! Vse se je najbrž razblinilo že v tistem trenutku.
Na koncu vaj smo morali narediti še dodaten kviz na račulalniku, da potrdimo svojo prisotnost. Ker dve osebi nista morali istočasno uporabljati enega računalnika, sem ji kot kavalir seveda prepustil računalnik, da ona prvo reši kviz.Na koncu se mi je zahvalila (za kaj, zato ker sem kavalir?), pogledala še kakšno nalogo sem imel jaz. Dobil sem neko smotano nalogo, ki je nisva znala rešiti. Čez nekaj trenutkov se je odločila, da bo šla ven, ker jo čakajo prijatelji.
Še sem se mučil nalogo, nakar opazim, da se ista punca vrača nazaj v učilnico!
Bil sem opazno presenečen. Rekla mi je, da mora še dlje časa čakati na prijatelje in da je prišla nazaj, ker jo je zelo zanimala naloga, ki sem jo imel. Nisem se več obotavljal, zato sem poklical asistenta, ki mi je pomagal, da smo nalogo rešili skupaj.
Še preden sem izračunal rezultat do konca, se je vstala in se poslovila. Prijatelji so jo čakali zunaj, meni pa je splavala možnost, da bi jo povabil na kavo.
Še isti dan me je med prosto uro v skupnem prostoru prišla prositi, če bi ji posodil stol. To je naredila na ukaz svojih prijateljev, ne ker bi to storila samoinciativno.
Naslednji dan sva se ponovno srečala na troli, ki je peljala do faksa. Spet je bila s prijatelji, tako da se nisem mogel pogovarjati z njo.
Na faksu so bila predavanja na sporedu ob 15-18h. S prijatelji smo zasedeli 3. vrsto. In spet...
Tale punca pride in se s prijatelji usede v drugo vrsto, torej eno vrsto pred mano. Nekaj časa sem jo preiskoval, ter opazil, da se kar topi zraven enega tipa, ki je sedel levo od nje in se sploh ni zmenil zanjo, ni ji posvečal veliko pozornosti, ampak je raje tiste tri ure bulil v svoj laptop. Vsaka beseda, ki jo je rekel, ji je bila smešna. Ni si sploh pisal zapiskov, ne nič. Kaj je videla na njem, ne vem, ampak tisti trenutek sem spoznal, da iz te moke res ne bo kruha in da naj nanjo pozabim.
Vse skupaj je bilo zame zelo boleče za gledati, ampak sem nekako zdržal. V meni je vrelo. Zelo mi je bilo hudo, potočil sem tudi dve solzi, ampak to seveda doma, med štirimi stenami. Težke so takšne zavrnitve, ko vidiš, da punca občuduje drugega, ki ji ne more dat nič več kot bi ji lahko dal ti. Spet sem se spraševal, kaj punca vidi na tem tipu, če ji sploh ni dajal veliko pozornosti? Kako, kaj, zakaj?
Tako. Mojo izpoved sem sedaj izlil na tale urejevalnik besedila. Vse kar je tukaj napisano je napisano iskrenostjo. Jamčim vam, na vse kar mi je drago, da je vse, kar sem napisal čista resnica. To so moje skrivnosti, ki jih veste le vi, ljudje interneta in nihče drug, tudi moji svojci ne. Mislil sem, da mi bo lažje, ker sem svoje misli, delil z vami. Kakršnakoli dobronamerne besede bi mi bile v teh trenutkih zelo dobrodošle.
Lep pozdrav,
Bunk
