Ze imam macko in psa Pa tudi domaca zival in otrok se nekako ne moreta primerjat.
In dosti zarecenih stvari sem ze pojedel. Ena je ta, da si sluzim kruh s stvarjo, ki sem jo sovrazil dobrih 10 let nazaj, ampak glede otrok sem odlocen.
nevem, toliko ljudi si glede tega topica premisli, da si sama ne upam več nič rečt. tudi pri 40+ ljudem zapegla v glavi. reprodukcija je le ena poglavitnih človeških vzgibov. poleg tega se dojemanje pojma svoboda z leti spreminja.
^^Mal off topic...baje po nekih novih raziskavah starost moškega še bolj (ali pa vsaj enako) vpliva na nepravilnosti pri plodu, kot starost ženske
Drugače sem jaz stara 24, otrok nočem odkar pomnim iz preprostega razloga, ker jih ne maram in ker nisem pripravljena svojega časa posvetiti vzgoji otroka.
Drugače sem jaz stara 24, otrok nočem odkar pomnim iz preprostega razloga, ker jih ne maram in ker nisem pripravljena svojega časa posvetiti vzgoji otroka.
Hm, zanimivo Jaz tudi nisem najvecji fen pamzkov (sploh glasnih in cmeravih in tecnih, arghh), nikoli nisem cutila potrebe po pestvanju in cvikanju tujih dojenckov, nikoli mi ni bilo do nekega igrackanja s tujimi toddlerji.. pa po eni strani vseeno ze komaj cakam svoje In vem, da mi bodo prinesli ogromno veselja.. In vem, da bom za njimi rada skakala, jih pestvala, cvikala, mela rada.. ker bojo pac moji
haha, kir cuden pogled sem dobila vceraj od ene nakljucne zenske, ki je sla mimo moje mize v restavraciji, ravno ko sem kolegu (ze znj-tic) zavzeto razlagala, zakaj si ne zelim otrok mah, jaz vem, da bi bila super mama in valjda bi imela rada svoje otroke, ampak ne hvala. z mularijo drugih pa sploh ne vem, kaj delat. neke intelektualne debate z dvoletnikom ravno ne mores udarit. bu bu in gu gu in zgeckanje in pacenje je pa zame nekaj nenaravnega. najvec kar zmorem, kadar sem blizu otroka, je, da pazim, da ne pade cez balkon al pa mu preprecim, da vrelo vodo potegne s stedilnika. za to sem dobra, kaj vec pa ne.
Itak, da imamo ženske manj želja po otrocih, ko na eni strani vidimo koliko žrtvovanja je bilo potrevnega s strani naših mam in kako življenje lahko imamo brez otrok. Da ne govorim o tem, da družba obsoja vsako žensko, ki ima otroka pa želi hkrati še uresničiti karierne cilje (da za otroka skrbi partner je itak greh, če pa ženska zaposli varuško je pa najhujši kriminalec.).
Pri odločitvi za otroka ima tako veliko vlogo tudi partner in njegova pripravljenost deliti breme vzgoje otrok. Mislim, da pri nas ni lih kritično glede otrok. Ženske, ki jih zanima še kaj druga kot materinstvo se odločijo za otroka kasneje, ko jim biološka ura še na ves glas bije in pa ko najdejo primernega partnerja (bio ura sicer tudi moškim ne prizanaša). Se pa ogromno 20nekaj letnic in letnikov premisli v svojih tridesetih in kljub začetnemu ne, kasneje ima otroka/e.
Sicer pa je danes medicina tako napredovala, da ima lahko današnja mladina povsem varno prvega otroka celo dekado kasneje kot v preteklosti. Seveda je večja šansa za zaplete, je pa tudi enormno izboljšano zgodnje odkrivanje le-teh (že v fazi zigote npr). Hkrati pa je oseba kasneje veliko bolj psihološko zrela in pripravljena na primerno vzgojo. Imeti danes otroka pri 40 ne pomeni, da bo otrok ostal sam še kot najstnik, povsem verjetno je, da boste skupaj pihali otrokovo (vsaj) 30 svečko.
Jaz sem pri svojih 19ih,20ih tudi trdila, da nočem imeti otrok. Jok drugih otrok me je znerviral, dejansko so mi šli vsi otroci na živce in si nisem predstavljala, da bi imela kdaj svoje. Evo me zdaj, 7 let kasneje, z malim nadobudnežem. In si več ne predstavljam, da ne bi imela otroka. Je pa res, da pri 19ih mi je po glavi šlo samo žuranje, s tedanjim tipom se tako nisem videla v neki dolgotrajni zvezi, preko let pa sem se umirila, našla službo, zgradila si super kariero, našla super partnerja, s katerim sva sedaj oba začutila potrebo po pomladku. In če gledam nazaj je bilo veliko stvari za katere sem rekla, da jih nikoli ne bi imela/delala, itd.. pa lahko danes rečem, da zarečenega kruha se največ poje .
No jaz recimo sem v poznih najstniskih letih nekako sebe videla z otrokom ali dvema (jasno, ne takrat, ampak nekje v prihodnosti). Tam do 23. leta me je popolnoma minilo.
Pa še če čedalje bolj razmišljam, bi raje posvojil otroka...več kot polovica sveta je v kurcu, zatorej narediš lepo in pametno stvar ker tako rešiš otroka iz okolja ki bi mu ali škodoval ali pa onemogočil kvalitetno življenje.
Se pa ne topim ob otrocih, imam enak odnos kot do našega psa in mačke, imam ju rad, a jih včasih ne maram ker se obnašata kot kretena, sploh mačka je prava bitch.
Ne maram teh častilcev otrok, ki popolnoma podredijo življenje otroku in se obnašajo kot da je Kristus, razumem kaj je ljubezen do otroka, ne pa da si zaljubljen v otroka.
Kot starš bom definitvno kopiral vzorce od mojih staršev, in to je...čimbolj aktivno otroštvo, čimveč kampiranja in potovanj, čim manj siljenja v neke dejavnosti...meni so starši pustili početi kar sem hotel, in nikoli nisem imel potrebe da bi se nalival, zakajal...nisem bil neki rebel ker me noben ni omejeval. Če sem zajebal, se dobil lekcijo...pridobil zaupanje nazaj in je bilo to to. Pa sprejemal so me takšnega kot sem, nekoč sem poznal dekle ki je pametno govorilo da bi mene kot otroka sterala v neke dejavnosti in vozila po žurkah, zelo odgovorno razmišljanje...sploh mi ne bi škodilo, in sploh se ne bi upiral...ker saj veš, vsi otroci so isti in mi jih lahko delamo takšne kot si želimo.
Bom pa definitivno izražal več ljubezni otroku, več objemal in dal kakšno pohvalo več, pa manj govoril o problemih z denarjem.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
Pa tudi domaca zival in otrok se nekako ne moreta primerjat.
