To kar bom napisal, bi rad delil z vami, če želite preberte ta moj »roman« in mi po svojih močeh pomagite, pa če ne drugače s pozitivno mislijo
Sem Jure, 21 let str
...(še mau pa bom 22 
). Trenutno sem na elektro faksu, zaključujem 3. letnik in se sprašujem kaj in kako naprej 
Da začnem na začetku, moja starša, sta se ločila, ko sem imel 5 let, do svojega 10 leta sem bil malo pri očetu malo pri mami, po 10 letu je oče vložil tožbo za skrbništvo(polno grdih igric iz ene in druge strani) in po nekaj mesecih dobil skrbništvo zame in mojo starejšo sestro. Zamenjal sem 4 osnovne šole, živeti 2 življenja se prestavljati malo sem malo tja je naporno. S sestro sva bila nerazdružljiva, najbolša prijatelja do približno mojega 14 leta. Takrat enkrat je dobila fanta in logično je on prevzel marsikatero debato katero sem biu prej jst deležen. S sestro nisva mela več nekega dobrega odnosa, puberteta je naredila svoje in sva se odtujila.
Kot sem že omenil sem živel pri očetu(strog,načeln,ambiciozen), ko so se najini odnosi s sestro ohladili je začela tekmovati z mano v "pridnosti" oz. "priljubljenosti". Pospravljanje, kazanje zapiskov, pridnost v šoli(ona bila bolj pridna, jaz bolj nadarjen, ter len). Moj oče ima rad ljudi, ki ga podpirajo mu ne nasprotujejo in moja sestra je bila odličen "partner" zanga. Tako me je na veliko tožarla(trava,alkohol,cigareti) in nekak sem se z vsakim dnem bolj odtujevou od družine.
Poleg sestre, sem imel pri očetu še polbrata in polsestro, oba 7 let mlajša od mene in sestre. Nekako sem pristal v vlogi črne ovce. Enostavno sem se umikal, preživel use popoudneve, večere zuni, se vračal domou ko so spali ali se že prej izoliral v sobo.
Nekak ta solo, samosovoje življenje me je pripeljalo v stik z mami(naj povem, da si je vedno želela vzpostaviti stik z mano in sestro, ampak sva jo grdo zavračala, ker sva zaradi tega dobila očetovo "pohvalo" oz. odobravanje), preko mnogo telefonskih pogovorov sva z mami navezala stik in se začela tudi dobivati, po večih letih sem tudi videl svojega polbrata po mamini strani(pravtako 7 let mlajši).
Tudi pri mami, kjer sedaj živim(od 19 leta dalje[preselil se tudi že pri 17ih pa sem moral nazaj, saj še nisem bil polnoleten in je še veljala odločitev sodišča iz otroštva]) so plusi in minusi, še vedno se počutim nekako tujega. Doprispeva tudi to, ker vsi v meni vidijo očeta in ne bodo nikoli name gledali enako, kot če ne bi bil sin mojega očeta. Sam pa spoštujem očeta, v velikih pogledih mi je lahko rečem idol, z določenih stališč sem pa njegovo čisto nasprotje in nisem niti približno enak njemu.
Če potegnem črto želim povedati, da se počutim tujec v obeh delih svoje družine. Enostavno nikjer ne čutim neke pripadnosti, povezanosti, zato se želim čimpreje oditi. Ampak kam?
Možnosti:
nadaljevanje šolanja(magisterij)
oditi v vojsko(misija)
tujina
iskanje zaposlitve v Sloveniji :
kaj drugega?
Magisterij ne pride v upoštev(mogoče kasneje izredno). V energetiki se ne vidm tako močno, da bi vpisal še magisterij(poleg tega je od mame partner zgubil službo in se nakako počutm še tok večji strošek). Elektro faks v osnovi delam zato, ker je zaposljivo in tudi relativno višja plača, kot enako rangirane izobrazbe iz ostalih smeri. Z dokončanjem diplome bom izpolnil plan B, toliko da nekaj imam kar je v prihodnosti zaposljivo tisti plan A je pa treba še sestavit.
Oditi v vojsko na misijo UN ali v okviru Slovenske vojske je plačano veliko bolje in je nekak z vidika financ idealn korak, pravtako idealn korak za eleganten izhod iz familije in po vrnitvi z nekaj kredita do svojega stanovanja.
Tujina? Ni toliko profitabilna kot vojska, saj moraš za življenje tam plačevati standard tak kot je tam(npr. London : 1sobno stanovanje 800funtov) Nemčije ne prebavim zaradi jezika
…tujina me ne potegne toliko, ker sem zaveden slovenc, mi je v Sloveniji lepo in si tukaj želim živet.iskanje zaposlitve v Sloveniji :
Za moje ambiciozne cilje(lastno stanovanje v Ljublani[območje LPP]) pa nekako tu ne vidim prihodnosti. Z izobrazbo, ki jo imam se lahko, ČE bom imel srečo zaposlim s 1.100€ neto plače. Kar je seveda za moje ambicije res premalo.
Tukaj bi lahko računal še na punco, ampak nekaj je ideal nekaj pa realnost. Star sem 21 let, mogoče rahlo preveč zagnan(ampak ne bom izgubljal leta), ker imam plane za življenje, vizijo in težko računam v svojih resnih planih na punco, saj enostavno ne poznam, niti ne vrjamem da jo bom spoznal v bližnji prihodnosti.
Imel sem resno zvezo, dobre 3 leta, dons lahko rečem da dobro punco, samo enostavno smo premladi, da bi zveza lahko napredovala kot se spodobi, po 3 letih je čs za nove korake, skupno vselitev ipd., ko pa zveza obstoji pa nekak začne use skupaj zamerat, zato sem tudi končal zvezo.
Sam se imam za dobrega fanta(zvest, iskren, pozoren, spoštljiv), v zvezi se trudim svojo punco osrečt, ni mi težko dati nekaj več, če vem da bom dobil nekaj več(vse zveze sem končal jaz in pri vsaki zvezi me je ženska še enkrat prosila, če bi bila skupaj). Sm pa načeln in zlo striktn v zvezah, včasih priznam preveč tečn
…ampak enostavno ne popuščam, kar velja zame, velja zate in sam se vedno postavim v žensko vlogo in sm vedno previden da je ne prizadanem po nedolžnem, da mam pa ženske, k si pumpajo ego s facebook-om, slikcam v kopalkah, slinjenjem tipov, take pa pač nočm. Ker želim, da je ona moja in jst njen.Konc koncou jst mam tut 6pack, lepo postavo pa si ne bildam ega s facebookom ali čemerkoldrugim. In tut ne rabm flirtat z drugimi ženskami prek chatov, če mam svojo punco k je kompletna
…res pa je da sm zberčn Če potegnem črto
________________________
Po eni strani nimam časa zapravlat časa z ženskami in upat na angela z neba, če mislim uresničit željo po stanovanju, po drugi strani pa mi stanovanje ne pomeni nič v primerjavi z žensko.
Ampak leta hitro minevajo… se v končni fazi res pozna tiste 3 leta posvečena vojski? S tem da prideš nazaj priskrbljen, medtem ko sovrstniki ravno faks končujejo…?
Največji problem je to, da se mora odločit sedaj, prav v vojsko grem pa lahko šele čez leto dni. Sam sebe dovolj dobro poznam, da v tem letu lahko spoznam punco, ki mi bo zmešala glavo in se bom odločil zaradi nje ostati v Sloveniji, bom potem čez leto, ko bova šla narazen vse skupaj obžaloval? …Kako se naj odločim in sprejmem odločitev, če je pogojena z morebitnimi čustvi v prihodnjem letu, žensko težko odbijem, če mi je všeč.
Življenje je samo ena šansa in nočm delat napak. Stari pravijo, pust srce, posluš možgane. K temu se nagibam in vedno bližje sem odločitvi za odhod v vojsko.
Še vedno si pa bolj kot use želim punco, ampak kako nej pr trezni glavi računam s tem, da me zdele ena za vogalom čaka
…tok neumn, naivn pa nism 
…čeprau po drugi strani nikoli ne veš!Se opravičujem za roman, nekak sm mogu to spisat, dat vn iz sebe, če je kdo prebrau mu čestitam
…če bo pa še kdo kej odpisu, bom pa še toliko bolj vesel 
LP
Jure
