zadnje dni imam malo okupirane možgane z enim problemom, pa sem se s tem razlogom prijavila tudi sem, za kakšne malo bolj objektivne nasvete. ne vem, a bi bi morala v tisto temo pisat, samo je malo dolgo, pa sem se odločila kr semle. anyhow ...
skratka ja, poleti sem imela nekaj z enim fantom, ki mi je že na začetku povedal, da ne bi on mel nič resnega, ampak bi se z mano samo zabaval itd itd. kar sem takrat sprejela, ker pač sem si rekla yolo, zakaj pa ne. pa še za spremembo mi je bil tip všeč in me je privlačil. zaradi te prve preddispozicije, da pač to nikamor ne vodi, sem se ves čas malo držala nazaj in se nisem želela preveč navezat, da ne bi potem bila preveč boga. po ene dveh mesecih "mutenja" je on nekako izginil. če sva bila prej v res konstantnem kontaktu, je zdaj začelo zelo hitro vse pojenjati do točke, ko sva izgubila stik. (verjetno je bilo krivo tudi to, da sva bila 24 dni ločena, ker sva bila vsak na svojem dopustu pa faks se je spet začel). neki časa sem se spraševala, kaj je bilo krivo. a sem jaz kaj narobe naredila, ali je koga drugega spoznal ali pač preprosto je z zabavo, ki jo je mislil imet z mano, končal, kot sem pričakovala. in ja priznam, malo sem se navezala vseeno nanjga.
no in zdaj sva se po kakšnem mesecu, dveh spet srečala in je pač vidno očitno spet kazal zanimanje zame, čeprav se je bolj nazaj držal kot prej, jaz pa tudi, valda, ker imam igro nedostopnosti pač v krvi. mislila sem, da sem "prebolela" in da on tudi nima več interesa zame, ampak sem ugotovila svojo zmoto na obeh polih. po premisleku sem si končno priznala, da si ga še vedno želim, ker je fant res super v vseh možnih pogledih, razen enemu ali dveh
ampak nisem prepričana, če bi se spet rada šla to njegovo igro. pomislila sem, da je neumno od mene, da vedno podpišem pogodbo, ki mi jo na začetku dajo fantje in ne pomislim, da bi sama uresničila svoje želje, ki so (vsaj mislim) v tem primeru takšne, da bi mogoče pa rada poskusila kaj resnejšega z njim. sicer vem, da je napaka siliti nekoga v nekaj, kar na začetku ne želi in tega res nočem storiti. bi pa rada ga nekako podzavestno pripeljala do tega, da bi pa tudi on mogoče pomislil na to. kako naj to storim? kaj predlagate, naj naredim, da bi me videl kot mogoče še nekaj več?background: fant je pred kakšne pol leta zaključil daljše ramerje, zato si zdaj želi svobode. imava pa skupno družbo in v bližnji prihodnosti se bova veliko videvala.
še prej pa vprašaj sebe, če si res želiš kej resnega. da ne bo pol jok in stok.. (kot pri ostalih 75% na tem forumu)
