Na forumu sem nova, čeprav ga poznam že nekaj časa. Na vas se obračam samo z eno prošnjo. Zadnje 3 mesece je bilo moje življenje več ali manj polno težkih čustev in trenutno ni v mojem življenju nikogar, ki bi mu svoj primer lahko povedala, da bi se potem sama dobro počutila. Ravno zato sem se odločila, da delim to z vami, čeprav se sama popolnoma zavedam, kakšna je situacija in kako zadeve stojijo. Vse kar prosim od vas je le kakšna spodbudna misel, komentar, kritika…
Situacija je taka… Nekaj časa nazaj sem spoznala fanta, ki mi je bil že na prvi pogled simpatičen in tudi sama sem bila njemu. Stvar se je lepo razvijala, najprej s pogovori preko fb, nato preko smsov, srečanja in skupne zabave, telefonski pogovori… Čez 2 meseca je bilo tako meni kot njemu popolnoma jasno, da sva si všeč. Čeprav je zgledalo že kar resno, pa nikoli nisva začela hoditi, ne zato ker bi zanimanje drug za drugega upadlo. Sama si tega koraka nisem upala narediti, saj je bil on zame prvi fant, on pa pač ni vprašal. Najverjetneje je bi kmalu začela kaj namigovati, vendar ker sem za te zadeve nekoliko sramežljiva, mi do tega koraka ni uspelo priti. Po nekaj tednih interesa z obeh strani pa se mi je zdelo, da seje nekoliko ohladil in ko sem ga vprašala je to prepričljivo zanikal. Med nama se je zopet »popravilo« in prepričana sem bila, da sem bila sama tista, ki je naredila preplah za brez veze. Še več, prepričana sem bila, da bova kmalu začela hoditi. Po moji sedemdnevni odsotnosti pa so se stvari zopet poslabšale in izgledalo je, da se je stvar med nama zopet ohladila. Ker je živeti v dvomu in negotovosti zame nekaj najhujšega, sem se odločila, da ga vprašam o tem kako zadeve stojijo med nama. Odgovoril je le, da je polno zaposlen na faxu. Ker vem kam pes taco moli v takih primerih, sem bila prepričana, da je zadeva končana, le da si nepogumnež ne upa direktno povedati, da mu pač ni več do mene. Vse lepo in prav, vendar so njegovi smsi še vedno prihajali (zaradi obveznosti nisem imela časa, da bi se lahko videla tudi v živo). Nikakor ne razumem, zakaj bi mi nekdo, ki si z mano ne želi več kot prijateljstva (kar sem po njegovem odgovoru sama tudi predvidevala) še naprej pisal in vzdrževal stik z mano, če pa ve, da sama želim več kot prijateljstvo? No, kmalu so tudi ti smsi pojenjali in po pravici povedano mi je bilo to kar prav, saj bi si z njegovim vsakim smsom delala utvare in glede na to da mi je bilo več kot očitno, da si me kot dekleta ne želi, so bili pogoji da bi ga prebolela več kot odlični. Po 3 tedenskem molku, ko sem skoraj že prišla k sebi in prebrodila trenutke žalosti, pa zopet dobim njegov sms. Ker ga očitno še vedno nisem povsem prebolela, mi je to sporočilo spet dalo upanje, vendar so njegovi sms po parih dneh zopet prenehali. Zdaj pa se moram zopet jovo na novo spravit k sebi. Resnično ne razumem dejstva, zakaj mi piše, če ve, da si jaz želim več kot prijateljstvo, sam pa mi očitno tega ni pripravljen dati. Zakaj ne pusti, da bi ga prebolela? Že takoj na začetku, ko se mi je zdelo, da stvari niso več rožnate, sem mu na pladnju ponudila odgovor,da to ni več to (v primeru, da si ne bi upal sam tega povedati), pa ga ni sprejel, kot bi še vedno hotel ohranjati moje zanimanje zanj. Sedaj se popolnoma zavedam, da si sam več kot prijateljstva ne želi (ali pa preprosto uživa v tem da me zajebava v glavo, čeprav nisem nikoli dobila občutka, da bi bil lahko tako pokvarjen), jaz pa moram to sprejeti. Popolnoma vem, da mi bo vsak njegov sms zopet pognal kri po žilah, čeprav se popolnoma zavedam, da bom na koncu spet razočarana. Je to ljubezen ali že obsedenost? Opravičujem se vam za dolgo sporočilo in vse kar vas prosim je le to, da mi podate kakšno misel, komentar, po katerem bo srce lažje dojelo, da iz te moke ne bo kruha, možgani namreč to že zelo dolgo vedo…
). No ja, imaš prav, konec koncev, kaj je v resnici, ve samo on. Hvala, Ananhas! 
