1. Jaz sem čisti introvert, 100%.
Ljudje vedno mislijo da se sramežljiv človek, a uživam v pogovoru...z vsakim lahko klepetam, uživam v srečevanju novih oseb, zaupam neznancem...vse vredu in prav.
Problem nastane, ko moram govoriti small talk, utruja me..nisem ga sposoben niti ustvariti, niti sodelovati v njemu. Stimulirajo me debate, o neki temi...da spravim možgane v pogon. In problem nastane, ker je to v širši družbi gledano kot da ti misliš da si več vreden, da si ti pametnejši.
In to me je vedno obremenjevalo, spominjam se ko mi je umrl stric...so ljudje prišli do mene, in mi povedali da so jemali mojega strica za vzvišenega, ker je vedno govoril o politiki, ali dejstvih...ni pa bil sposoben govoriti, o sebi, in pač vsakodnevnih stvareh.
Govorim lahko ure in ure o neki temi, nisem pa sposoben ustvariti občutka da iskreno razumem neko osebo in me zanima kako mu gre v življenju.
In to me obremenjuje, srečam nekoga res preprostega, poštenega, prijaznega človeka...a mu ne znam pokazati da ga cenim.
2. Kako se znajdem na družabnih dogodkih: slabo, grozno, porazno.
Prvo kot prvo, če je skupinski pogovor...se lahko skoncentriram le na eno osebo, poleg tega imam še grozno grdo navado da težko gledam človeka direktno v oči, torej ko se koncentriram in govorim kar sem zasnoval v glavi, gledam v tla.
Druga stvar, če ne sodelujem oz. če me nekaj ne zanima, odidem stran...neka skupina se pogovarja o nečemu, o čemer ne vem nič ali pa me zanima, zato se sprehodim malo po hiši, gledam skozi okno ali pa grem metati na koš. Dejansko si moram vzemati odmore da sem lahko malo sam, da se zberem in ko sem dobil svojo dozo, grem nazaj.
In spet, dejansko je to videno kot nesramno...nekdo govori, in potem nek k*rac vstane in si ga gre drkat stran.
Problem je, ker to potrebujem ker drugače se začnem počutiti neprijetno...težko razložim, ampak kot če bi bili radi na zabavi, a bi vsa vaši prijatelji puščali same po diskoteki.
Kako se znajdem na neki zabavi, pikniku ali družabnemu srečanju...vedno imam načrt, najprej pridem v prostor, pozdravim vse, se predstavim vsem nepoznanim in potem začnem omenjati okoli, da moram čez 2-3 ure nekam iti, pač nekaj...karkoli, potem pogledam po prostoru in najdem neko osebo, z katero bi lahko začel neko debato. Potem grem do vseh in se poslovim, in potem grem.
Želim si da bi lahko rekel nekoč, dovolj imam, vsi ste super a grem domov...gledat film, ker rabim počitek od vsega tega trušča, hrupa in klepeta.
Problem pa nastane, ko ne morem odditi ko si sam želim. Primer, na štajerskem so bili vsi ljudje najbolj prijazni ljudje kar sem jih kdaj srečal, glasno se smejijo, veseljaki so, čustva nosijo na odprti dlani...res topli in dobri ljudje.
Problem ki pa sem ga imel, pa so seveda njihova dolga druženja...pikniki trajajo cel dan, in potem se je kosilo iz ostankov še naslednji dan.
Pri moji družini je piknik, 2 urni obrok, pri katerem se reče kako o politiki, denarju itd, in potem gremo domov, naši obiski trajajo eno uro in gremo domov
.
In potem pride do nasprotij, jaz bi bil tam 3 ure...potem pa bi šel domov in počet neke svoje stvar, ex pa bi bila tam...mene po 3 urah v hiši od tujca začne grabiti panika in utesnjenost, ex je zoprno ker težim kdaj bom lahko šel domov, jaz bi šel početi nekaj drugega in šel nekam drugam, ex bi chillirala. Štekaš, vsak drugega omejuje in vsak jezi drugega.
In mi je bilo težko ko sem zahteval nekaj kar sem v bistvu rabil, obenem pa mi je bilo težko ker sem obremenjeval ex punco. Double edge sword all the way !
In seveda potem razumljivo izpadeš egoistično, kar je jasno saj se tvoje potrebe ne skladajo s potrebami večinske družbe. Jaz bi šel nekam daleč, se ukvarjal z nečim, sam ali v ozki skupini...ne bi pa bil sposoben mirovati in se posvečati in ukvarjati z to skupino.
3. foter je introvert, alipinist...extremni športni...ko je jezen odide na tek, pride nazaj in se zmeni, vsako leto ga mami pusti da gre sam na potovanje.
mat ambivert, znajde povsod, ič je ne utruja. fovš
brat, totalni ekstrovert...žurke, center pozornosti, polno kolegov.
sestra, introvert
Vsi si pustimo ogromno prostora, noben ne vdira v osebni prostor drugega, če ima nekdo težave ga vprašamo če ima kaj za povedati...drugače ne morimo, brata čisto razumem in ga spoštujem.
4.
ekstrovert. prednosti, zabaven, sproščen, poln energije, naredi da se počutiš udobno,spsoben dela v skupini
slabosti, ne zna biti sam...takoj ko ostane sam, išče pozornost oz. hoče potrdilo da je še zanimiv, rabi večjo motivacijo da se loti nečesa sam
introvert. prednosti, pozoren, dober poslušalec, bolj samozavesten v to kdo je in kaj so njegove sposobnosti, neodvisen
slabosti. egoist, panik, raje dela sam, preveč razmišlja in secira stvari, komplikator
---------------------------------------------
Kok introvertirana oseba, najbolj zamerim ekstrovertiranim osebam to...da se introvertirane osebe jemlje za sramežljive (čeprav je to družbena disfunkcionalnost) in lahko prizadane obe skupine (čeprav si raje ne predstavljam, sramežljivega ekstrovert - ta ga pa najebe).
Da se na introvertiranost gleda skoraj kot na duševno bolezen, oz. nekoč sem nekoga slišal, ja nekoč sem bil depresiven in sem bil introvertiran,. Ne debil, si ekstrovert ki je bil depresiven in si se smilil samemu sebi...ko si premagal žalost si spet začel hoditi ven in se začel počutiti boljše.
Da slišim starše ali bodoče mame, da rečejo da če bi bil njihov otrok introvertiran, da bi storile vse da bi bil otrok bolj družaben in socializiran, rečem OK...pod pogojem da ga navadiš da ne postane nestrpen in tečen, a ne da ga siliš v družbo in jemlješ njegovo slabo družbeno udejstvovanje kot nekaj kar te je razočaralo. Če bi mene v otroštvu silil v skupinske športe, skupinska druženja z otroci in me zdajle napadal ker ne hodim čez vikende ven, bil bil žalosten in fizično izčrpan.
Da razumem da se trenutno gleda na ekstrovertirane prednosti, za družbene ideale...saj je večina populacije ekstro. Ampak noče biti vsak v centru pozornosti, ne more biti vsak karizmatični voditelj in prodajalec.
Vsak bi moral biti znati sam, in ljudje ki to ne znajo biti me strašijo...njihovo mnenje se podreja skupini, in sami nimajo dovolj poguma da bi šli sami preko ograje, saj jih ta skupina po svoje celo omejuje.
Da dvomim da je kdorkoli sploh prebral to, napisal sem ker mi je to zanimivo in pač jbg o tem trenutno veliko razmišljam
.
Obožujem ekstrovertirane osebe, rad sem v njihovi družbi..rad bise naučil biti bolj sproščen in rad bi zvrnil kako pivce na easy...ampak sem še dolgo do tja. Razumem njihovo potrebo po družbi in jih poskušam spodbujati in ne omejevati pri temu, želel pa bi da bi tudi oni razumeli da če grem sam na sprehod ne pomeni da sem jezen, ali da se želim odmakniti od njih, da se ne morem neprestano kregati, in da ne moreš takoj pričakovati čustvenega odziva od mene.
To je to, kaj bom pisal če imam informing videos.
http://www.youtube.com/watch?v=y-RoL3Xl0u8
http://www.youtube.com/watch?v=HChusFnyVzE
http://www.youtube.com/watch?v=c0KYU2j0TM4Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.
