Ko sem bil star 15, sem pri sebi sklenil, da bom prvič z žensko, ki jo bom imel res res rad. Zakaj? Najbrž cerkvena vzgoja (čeprav veren nisem več že 5 let), takšno okolje, vzgojitelji, starši. Pa tudi to je ok.
Na sploh mi ženske niso problem, kadar grem ven, jih imam ponavadi kar nekaj okrog mene. Vmes je prišlo tudi par "skušnjav", čeprav nisem nič seksualnega iskal. Zakaj to pišem? Da so boste predstavljal, koliko mi je moja seksualnost pomenila. (Sedaj vidim, da očitno preveč, kr po moje ni dost fantov, ki bi tko odreagiralo).
No, kakorkoli, cirka en leto nazaj je prišla ta, ki mi je totalno zmešala glavo. In zanjo sem bil pripravljen naredit karkoli. Nekaj časa sem jih tud pomagal na faksu. Zgodba se je razpletla res katastrofalno, do te mere, da ne govoriva sploh več, ne odgovarja na moje SMS-je, čeprav sem ji po moje vizualno všeč.
Umiram brez njene bližine in tko res grozno si jo želim. Samo sedaj je pa res že pozno, hočem prvič bodisi z njo, ali pa grem s kako v čaru kemije noči. Resnica je tud, da me hormončki na polno razganjajo in težko mi je čakat. Če že ne morem bit njen fant, bi se pa vsaj enkrat dal dol z njo.
Kaj nej naredim? Se spodobi, da jo po 3 mescih ne-komunikacije pokličem in ji povem, da si jo želim?
Dolgo sem odlašal. Pa tudi ne vem, če je kul, da se seksualno zapletem z žensko, do katere mam tok močna čustva.
za potrebe pa že od 12ga lastnoročno urejam (10 obletnica 
