Razumem da se moraš grozno počutit. Ko sem bila približno tako stara kot ti, sta se moja stara dva malo napila (na počitnicah smo spoznali ene odštekane štajerce, in so skupaj pridno zvračali kozarčke
), in ker je bilo to prvič (in zadnjič), da sem jih videla malo "v rožicah", me je ful ful ful vrglo s tira. Dobila mali živčni zlom, in foter itak takoj naredu paniko, popokal mamo v avto in smo šli
. Kaj hočem povedat - si v teh letih, ko te že majhne stvari enostavno vržejo s tira, saj ima človek pri 13ih sam s sabo dovolj problemov, na to pa naloži še ločitev in zdaj še mamin avanturizem (ne obsojam mame, verjamem da si želi bližine, in nekoga, ki se mu lahko potoži, lahko pa bi to pred tabo poskušala bolje prikrit/ti pojasnit za kaj gre, če si že vprašala).
Žal ti tu na forumu bolj težko konkretno pomagamo, tudi jaz ti svetujem, da pokličeš na kak TOM telefon, mogoče pogovor s kako odraslo osebo, ki ji zaupaš (teta, starejša sestrična?).
Glede samomora - brezveze sploh razmišljat o tem. Če ti uspe - umreš in s tem ne pridobiš čisto nič. Bolj pogosti so primeri, ko jim ne uspe, za par mesecev te zaprejo v kako psihiatrično ustanovo. Nato te do konca življenja obravnavajo kot labilno osebo, spodletelega samomorilca. Pazijo, da ne odlagajo nožev v tvoji bližini, vsi opazujejo kam greš, kje si, kaj delaš, še aspirin dobivaš pod nadzorom. Kakor koli slabo se ti zdi da ti gre - definitivno ti ne gre slabše kot spodletelemu samomorilcu.
jas sem tako razocarana nad mamo-z očijem sta se pred letom dni ločla... zdej pa se mama neki ku*ba okol, po vseh totih omrežjih, za spoznavanje ljubezni. in to ona skriva-ko pa jo vprašaš kaj je-pa reče:kaj te briga!!!. sploh nebi bla jezna in razočarana, če nebi tega skrivala... 
Bo že povedala, če se bo kaj resnejšega razvilo.
