Tako ga pogrešam, kako ga preboleti? 2.del
-
saarijarvi
- Cosmo moderatorka
- Prispevkov: 4493
- Pridružen: 18. Apr. 2007 22:06
No, Sarissima, če nisi predaleč od mene doma, mi boš lahko čez čas koga predstavila hehe 
Moram reči, da tole vreme krasno pripomore k mojemu stanju in da sem se danes zbudila že pikico boljša, pa seveda tudi vsi vi pomagate k temu in bi vam rada še enkrat rekla hvala.
Dioniz, tudi mene zanima ta teorija.
Moram reči, da tole vreme krasno pripomore k mojemu stanju in da sem se danes zbudila že pikico boljša, pa seveda tudi vsi vi pomagate k temu in bi vam rada še enkrat rekla hvala.
Dioniz, tudi mene zanima ta teorija.
--- Evil Is Just A Point Of View ---
--- Don't tell me the sky is the limit, there are footprints on the moon! ---
--- Don't tell me the sky is the limit, there are footprints on the moon! ---
V dnevnem časopisu, je bil pred časom članek o samskih, med 25-40 letom, baje nas je skoraj polovica takih. Tako, da izbire je dosti, zna biti pa problem pri teh letih, ker naj bi bil človek bolj zahteven, in ga prej kaj zmoti. Je pa, vsaj pomoje kar lep del krivde tudi na dekletih, ki jamrajo da so ostale same z otrokom, pač niso izbrale resnega partnerja...če ne gre v drugo, gre pa v tretje 
Maychy napisal/-a:No, Sarissima, če nisi predaleč od mene doma, mi boš lahko čez čas koga predstavila hehe
Moram reči, da tole vreme krasno pripomore k mojemu stanju in da sem se danes zbudila že pikico boljša, pa seveda tudi vsi vi pomagate k temu in bi vam rada še enkrat rekla hvala.
Dioniz, tudi mene zanima ta teorija.
en zelo obsežna tema je odprta z naslovom smiselnost zveze itd.
“To be yourself in a world that is constantly trying to make you something else is the greatest accomplishment.”
― Ralph Waldo Emerson
― Ralph Waldo Emerson
Dioniz: Joj, to je sigurno cela teorija za tem, ane? Bom prebrala enkrat, ko bom vsaj približno prisebna.
Punce (in fantje), kaj pa mislite o tem: glede na to, da sva se razšla prijateljsko in si obljubila, da še ostaneva v stikih... že pol dneva me muči, da bi ga poklicala - kar tako malo, da slišim njegov glas in da se malo pogovarjava. Po drugi strani pa tega nočem, ker bo izpadlo, da samo nanj mislim, kar je pa že spet resnica in jo je brezzveze skrivat. Sem se poskusila pa že zamotit z vse sorte rečmi... tudi prijateljico sem klicala namesto njega, pa povsod se z nekom pogovarjam, ampak ni isto.
Kaj menite? A stiki pomagajo, da veš, da sta vsaj še prijatelja ali je bolje še bolj stisnit zobe pa potrpet brez stikov?
Punce (in fantje), kaj pa mislite o tem: glede na to, da sva se razšla prijateljsko in si obljubila, da še ostaneva v stikih... že pol dneva me muči, da bi ga poklicala - kar tako malo, da slišim njegov glas in da se malo pogovarjava. Po drugi strani pa tega nočem, ker bo izpadlo, da samo nanj mislim, kar je pa že spet resnica in jo je brezzveze skrivat. Sem se poskusila pa že zamotit z vse sorte rečmi... tudi prijateljico sem klicala namesto njega, pa povsod se z nekom pogovarjam, ampak ni isto.
Kaj menite? A stiki pomagajo, da veš, da sta vsaj še prijatelja ali je bolje še bolj stisnit zobe pa potrpet brez stikov?
--- Evil Is Just A Point Of View ---
--- Don't tell me the sky is the limit, there are footprints on the moon! ---
--- Don't tell me the sky is the limit, there are footprints on the moon! ---
-
Tearjerker
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 2743
- Pridružen: 12. Jul. 2007 0:25
Če misliš da si spsobna furat prijateljstvo brez problemov (v glavnem gre tu za to, da si ena stran zna včasih delat utvare da bo iz prijateljstva po vezi zopet nastala veza), daj. Ampak kolikor te berem, je na tebe ta razpad zveze kar močno vplival in s stvarjo še nisi opravila. V takih primerih se, vsaj meni, zdi bolj smiselno dat stvar na hladno.... Pa mogoče čez čas poskusit vstopit v prijateljstvo oziroma ohranit znanstvo, v kolikor je interes z obeh strani.
Nekih utvar, da bi bila spet skupaj si niti ne delam, ker sva se dost jasno pomenila. Bi pa sigurno bil prisotna čustva, če bi ga klicala in bi si potem še eno uro razbijala glavo z vsako stvarjo, ki bi jo rekel.
Danes mi je uspelo, da ga nisem. Upam, da ga jutri tudi ne bom. Sem si postavila nekako rok 1 mesec, potem se bom pa sproti odločila. Upam samo, da se mi bo uspelo tega držat.
Danes mi je uspelo, da ga nisem. Upam, da ga jutri tudi ne bom. Sem si postavila nekako rok 1 mesec, potem se bom pa sproti odločila. Upam samo, da se mi bo uspelo tega držat.
--- Evil Is Just A Point Of View ---
--- Don't tell me the sky is the limit, there are footprints on the moon! ---
--- Don't tell me the sky is the limit, there are footprints on the moon! ---
Alkohol ti bo samo povečal krizo pa še to željo, da ga ne pokličeš ti lahko hitro zmanjša, ker se ti pod vplivom alkohola to ne bo zdela tak ful slaba ideja. Daj času čas raje pa bo kmalu boljše. Kot rečeno: rib je v morju več kot si misliš. Kmalu boš ugotovila, da ta ni bil tak dober kot si mislila da je, ker če bi bil, te ne bi zapustil.
btw, tu je ta tema: http://www.cosmopolitan.si/forum/viewtopic.php?t=27645
čist z vsem kar sem napisal, se jaz tud več ne strinjam, ampak z jedrom pa se. Pri nekaterih stvareh sem pa tud jaz spremenil mišljenje ampak so obrobne.
Kmalu boš ugotovila, da ta ni bil tak dober kot si mislila da je, ker če bi bil, te ne bi zapustil.
btw, tu je ta tema: http://www.cosmopolitan.si/forum/viewtopic.php?t=27645
čist z vsem kar sem napisal, se jaz tud več ne strinjam, ampak z jedrom pa se. Pri nekaterih stvareh sem pa tud jaz spremenil mišljenje ampak so obrobne.
“To be yourself in a world that is constantly trying to make you something else is the greatest accomplishment.”
― Ralph Waldo Emerson
― Ralph Waldo Emerson
Šla sva narazen tri mesece nazaj in jaz se še vedno počutim grozno, sploh zdaj, ko sem izvedela, da ima novo punco, tisto, po kateri je dolga leta pljuval. Šokirana sem! Sicer vem, da skupaj ne bova nikoli več, vem, da je blo ob najinem razhodu zelo zelo grdo (hud prepir in veliko grdih besed), vem, da moram it dalje...ampak vseeno ne najdem pametne rešitve.
Dneve imam zapolnjene kot le lahko, počnem stvari, ki jih nikoli nisem, ali pa že zelo dolgo nisem, več kontaktiram s prijatelji itd, pa vseeno stalno mislim nanj. Zvečer ne morem zaspat, ko pa le zaspim, ga sanjam in se zbudim v solzah. Enostavno so vsi spomini nanj sveži, bolečine je ogromno, ne vidim nobenega izhoda. Vse, kar delam, me spomni nanj, glasbe ne smem poslušat, ker me spravi v še večjo depresijo, slike sem zbrisala, dneve mam zapolnjene večinoma s športom ampak očitno tud to ni dovolj..Ne vem kaj naj naredim... Minilo je že kar nekaj časa, jaz pa sem vsak dan slabše. Očitno sem komaj zdaj začela dojemat, da je res konec.
Vem, da se skoraj 5-letne zveze ne preboli čez noč. Po glavi mi hodi milijon vprašanj, sploh zdaj, ko sem izvedela, da je šel dalje. Zanima me zakaj tako na hitro, se je to dogajalo že prej, v čem je ona boljša od mene, je vse skupaj resno ali samo avantura, je srečen z njo...? Še vedno ga ljubim, želim mu srečo z drugo in nasploh v življenju, samo to tako prekleto hudo boli, da kar ne morem verjet. Sploh ne morem dobiti moči, da se borim naprej, ne vem kaj bom naredila sama s sabo in kako bom dala to fazo uspešno skozi ter tudi sama poiskala srečo z drugim. Vsak dan si govorim, da bo boljše, da moram it naprej, vsi so preboleli, tudi jaz bom, da to, da ono, samo ne pomaga nič.
Pravijo, da po dežju posije sonce...samo pri meni bo dolga in težka pot dokler bo posijalo. Če ima kdo kakšen nasvet, poleg vseh že 100x napisanih, bi bila zelo hvaležna, lahko tudi ZS. Hvala.
Dneve imam zapolnjene kot le lahko, počnem stvari, ki jih nikoli nisem, ali pa že zelo dolgo nisem, več kontaktiram s prijatelji itd, pa vseeno stalno mislim nanj. Zvečer ne morem zaspat, ko pa le zaspim, ga sanjam in se zbudim v solzah. Enostavno so vsi spomini nanj sveži, bolečine je ogromno, ne vidim nobenega izhoda. Vse, kar delam, me spomni nanj, glasbe ne smem poslušat, ker me spravi v še večjo depresijo, slike sem zbrisala, dneve mam zapolnjene večinoma s športom ampak očitno tud to ni dovolj..Ne vem kaj naj naredim... Minilo je že kar nekaj časa, jaz pa sem vsak dan slabše. Očitno sem komaj zdaj začela dojemat, da je res konec.
Vem, da se skoraj 5-letne zveze ne preboli čez noč. Po glavi mi hodi milijon vprašanj, sploh zdaj, ko sem izvedela, da je šel dalje. Zanima me zakaj tako na hitro, se je to dogajalo že prej, v čem je ona boljša od mene, je vse skupaj resno ali samo avantura, je srečen z njo...? Še vedno ga ljubim, želim mu srečo z drugo in nasploh v življenju, samo to tako prekleto hudo boli, da kar ne morem verjet. Sploh ne morem dobiti moči, da se borim naprej, ne vem kaj bom naredila sama s sabo in kako bom dala to fazo uspešno skozi ter tudi sama poiskala srečo z drugim. Vsak dan si govorim, da bo boljše, da moram it naprej, vsi so preboleli, tudi jaz bom, da to, da ono, samo ne pomaga nič.
Pravijo, da po dežju posije sonce...samo pri meni bo dolga in težka pot dokler bo posijalo. Če ima kdo kakšen nasvet, poleg vseh že 100x napisanih, bi bila zelo hvaležna, lahko tudi ZS. Hvala.
Živjo!
Zakaj sta pa končala? Zaradi enega prepira, pa naj bo še tako grozen, gotovo ne. Gotovo je bilo v ozadju še kaj večjega ... koliko si pa stara?
Glede na to, da sta bila skupaj pet let, trije meseci prebolevanja pač niso dovolj. Trajalo bo gotovo veliko dlje in s tem se boš morala, naj zveni še tako grozno, sprijaznit. Pustit si moraš, da čutiš, kar čutiš, ne zatiraj solz, žalosti, jeze, razočaranja ... zavedaj se, da je to normalno, da bo trajalo in sprejmi to. Če se boš proti tem občutkom borila, bodo vztrajali še dlje ali pa se bodo potuhnili in kasneje izbruhnili na plano, kar lahko povzroči še dodatne zaplete in čustvene stiske. Ne pravim, da naj se samopomiluješ, niti slučajno! Samo pusti si, da se počutiš slabo. Poskušaj razmislit, kaj je bilo v vajini zvezi dobro, kaj je bilo slabo, kakšno dinamiko sta imela, kdo je delal kaj prav in kdo kaj narobe ... pusti si čutit in hkrati razumsko pristopaj k stvari, da bi si pomagala razrešit travme in frustracije.
Zavedaj pa se, da si doživela izgubo in da je to ena najbolj bolečih stvari, ki se ti lahko zgodijo, zato si res pusti, da to doživiš in preboliš.
Zakaj sta pa končala? Zaradi enega prepira, pa naj bo še tako grozen, gotovo ne. Gotovo je bilo v ozadju še kaj večjega ... koliko si pa stara?
Glede na to, da sta bila skupaj pet let, trije meseci prebolevanja pač niso dovolj. Trajalo bo gotovo veliko dlje in s tem se boš morala, naj zveni še tako grozno, sprijaznit. Pustit si moraš, da čutiš, kar čutiš, ne zatiraj solz, žalosti, jeze, razočaranja ... zavedaj se, da je to normalno, da bo trajalo in sprejmi to. Če se boš proti tem občutkom borila, bodo vztrajali še dlje ali pa se bodo potuhnili in kasneje izbruhnili na plano, kar lahko povzroči še dodatne zaplete in čustvene stiske. Ne pravim, da naj se samopomiluješ, niti slučajno! Samo pusti si, da se počutiš slabo. Poskušaj razmislit, kaj je bilo v vajini zvezi dobro, kaj je bilo slabo, kakšno dinamiko sta imela, kdo je delal kaj prav in kdo kaj narobe ... pusti si čutit in hkrati razumsko pristopaj k stvari, da bi si pomagala razrešit travme in frustracije.
Zavedaj pa se, da si doživela izgubo in da je to ena najbolj bolečih stvari, ki se ti lahko zgodijo, zato si res pusti, da to doživiš in preboliš.