Zgodba je taka. Sem sredi dvajsetih, za sabo imam dve zvezi, od tega eno daljšo, ko sem tudi izkusila s takratnim partnerjem življenje pod skupno streho oz. v skupnem stanovanju, imam pa tudi nekaj avantur oz. bolje rečeno daljšo fazo avantur z istim moškim, s katerim resna zveza ne bi mogla funkcionirati, in pa en kup takšnih in drugačnih izkušenj z moškimi (ne nujno tudi intimnimi), ko sem lahko že zelo gotova glede poznavanja same sebe in tega, kakšnega moškega iščem in kakšnega ne.
Mislila sem, da sem glede moških doživela že vse in da se mi več ne more zgoditi nič, kar bi me še lahko presenetilo. A očitno ima življenje z mano drugačne namene ... Ko sem si že mislila, da moje življenje gre v pravo smer, na večih področjih, zlasti na ljubezenskem, ker v njem ni več drame in vseh nepotrebnih akterjev, ki so se mi do zdaj zgodili, in ko sem že leto in pol srečno samska ter brez hitenja spoznavam nasprotni spol, me trešči kot strela z jasnega. Je dejansko možno, da mi je postal všeč malo manj kot 30 let starejši moški? Od tu naprej boste verjetno nekateri nehali brati
, a naj vas pomirim, da gre samo za čustveni prepih v moji glavi in ne dejtanje z nekom, s katerim imava tolikšen generacijski preskok, da bi mi mirne duše lahko bil oče. Je pa nekaj na njem, tako vizualno kot karakterno, da sploh ne kaže let, kot da je vletel na ta svet iz drugega planeta. Izgleda nekako brezčasen, še gube je komajda zaznati, pa jih sicer opazim že pri večini 35-letnikih. (ojej, to se zdaj bere kot science fiction)
Pravzaprav, ko sem ga prvič videla, se mi je zdel pač moški kot moški, nič posebnega v glavnem, čeprav dobro izgleda. Dva meseca nazaj me je srečal v mestu in med čakanjem v vrsti vprašal, če sem hči od njegovega dolgoletnega kolega (mojega očeta), s katerim sta včasih tudi poslovno sodelovala, saj se me je spomnil izpred nekaj let, ko je bil pri nas na obisku. Tako sva se pogovarjala, bolj splošne stvari in to je to.
Mislila sem, da jih več kot kakih 40 ne more šteti. Potem pa je zadnjič mama omenila, da bo kmalu star 50 in kako se je pred kratkim ločil. Do zdaj je še vsaka ženska z njegovega kraja navrgla, da je dobil vse dobre gene v familiji, in da je že v njegovem preprostem pristopu začutiti nek šarm.
Ko sem ga začela srečevati na različnih krajih, večinoma v lokalih, sva se že smejala, kako se vedno najdeva na istem kraju, in pogovarjala tudi druge stvari, manj splošne, a še vedno ne osebne. No, nekje tam se je v meni nekaj premaknilo.
Po eni strani ga dojemam kot neko "očetovsko" figuro, kar na nek način vse ženske iščemo pri moških (da se počutimo varne), obenem pa me privlači na tako drugačen način od vseh dosedanjih, da sploh ne znam razložiti.
Počutim se čudno, ker sem ob pogledu na pare z 20 let in večjo starostno razliko, vedno gledala z nelagodjem, češ pri meni kdo toliko starejši ne bi imel šans, pa če zaradi mene vozi porsche in ima vikend na Balearskih otokih. A se mi je zgodilo točno to (le da brez drugega dela
).
Zaupala sem se samo prijateljici in jo vprašala, če meni, da se mi je kolesje v glavi začelo vrteti v drugo smer kot bi se moralo, a me je kar malo pomirila, ko je rekla, da tudi njej izgleda dobro, sploh za ta leta, in da najbrž gre samo za privlačnost, nič drugega.
Verjetno res ne gre za nič drugega kot simpatijo in privlačnost, s čimer ni nič narobe, dokler to ne pelje dalje. Zveza s toliko starejšim tako ali tako ne more funkcionirati, tega se zavedam, niti me ne mika in si tega ne predstavljam. Me pa bega, ker 49-letniku uspeva, da imam zaradi njega mehka kolena.
Je katera kdaj doživela kaj podobnega, morda imela celo avanturo s kom toliko starejšim?
Je pa to spet tako, da je lahko moškim ta tip neprivlačen, ženske pa največkrat privlačnost dojemamo drugače. Podobno kot ko ženske vidimo neko žensko, ki se moškim zdi ful privlačna, me pa tuhtamo (ne iz zavisti, pač pa na splošno) kaj je na njej takega. Moški moškega vedno vidi drugače (ja, tudi vizualno). 