Odnos s starši

[_patchouli_]

Mene pa zanima, kako blizu ste si s starši? Oziroma, koliko jim poveste o svojem življenju in podobno? Jaz svojim nikoli nisem nekih podrobnosti razlagala, niti kar se faxa tiče, še manj kakega ljubezenskega življenja. Ampak se mi zdi, da je zadnje čase še 100x huje do te mere, da je že disfunkcionalno. Zadnjih par let se ful bolje razumemo, pogovarjamo se več, ampak o kar enih stvareh. O resnih nikoli. Recimo rabila sem 3 tedne, da sem jim sporočila, da bom svoje zadnje potovanje podaljšala in me ne bo domov. Sedaj sem v tujini dobila službo, kar vesta, ampak dejansko ne vesta, da odhajam že relativno kmalu. Prav ne upam si jima povedati. Ko sem razmišljala zakaj, sem ugotovila, da je to zato, ker me pri takih stvareh največkrat ne podpirata. Ampak zakaj imam tak strah, prav STRAH jima sporočat stvari, ki bi ju prizadele oziroma jih ne bi odobravala? Stara sem 27 let, že nekaj let sem tudi finančno samostojna, ne vem, kaj mi je zadnje čase... Itak stvari ponavadi potem naredim po svoje, če se strinjajo ali ne.
Ok, da ne odplavam preveč, kakšen pa je vaš odnos s starši? Kako pomembna vam je njihova podpora oziroma koliko date na njihovo mnenje?

[Anjeske]

S svojimi starši se razumem normalno. Najbolj intimnih stvari z njima ne delim, se pa generalno gledano z njima (no ponavadi je to bolj mami) lahko pomenim vse. Svoje želje, načrte in pričakovanja delimo drug z drugim, saj živimo pod isto streho in čudno bi mi bilo, če ne bi vedela, kaj recimo onadva načrtujeta in kaj jaz (plus sestri zraven). Skratka, če pridem domov v prazno hišo, vem kje so ostali, ker se pridno obveščamo o svojih lokacijah. Če se kupuje nov kos pohištva, se skupaj odločamo zanj. Itd.

[floribunda]

Moj odnos s starši se je močno popravil, ko sem se preselila v ljubljano. domov hodim poredko, tudi kličemo se bolj po potrebi in matere ne obveščam vsakodnevno o svojem življenju. tako je tudi sprejemanje odločitev postalo bolj samostojno. moje odločitve podpirajo, res pa je, da ne sprejemam prenagljenih odločitev. samostojnost na tem področju sem dosegla tako, da so to postala dejstva in da staršev o svojih namerah nisem več spraševala. prve parkrat so še dvomili, zdej pa s tem ni več problemov.

ko imam težave in rabim posvet, se še vedno obrnem na mamo. v konči fazi je za par odtenkov bolj modra od mene in mi njeni nasveti še kako prav pridejo.

[Tamala_mrha]

Moj odnos s starši je najboljši takrat, ko ne živim doma. Mislim, da ne bi bilo nekih solza niti, če bi se odselila kam bolj daleč v tujino, ker sta bolj navezana na starejšo sestro (ki ima sicer že družino). Ne vem zakaj je temu tako, ampak me pravzaprav ne moti kaj preveč, saj mi je vedno bolj ustrezalo to, da sta o mojem življenju vedela manj stvari kot preveč, ker takrat sta si hitro dovolila prekoračiti mejo, komentirala moje življenjske odločitve ter se vtikovala v stvari, ki se ju ne tičejo. Funkcioniram lahko tudi več tisoč km vstran od njiju, ker ne čutim domotožja. Tako je bilo že leta nazaj, ko sta me kot osnovnošolko pošiljala na večtedenska kampiranja in jezikovne tečaje po Evropi.

[Mishela]

osebni stvari, kot so zdravstvene, ljubezenske, šolske, itd. težave IN stanja z njimi ne delim že.. kaj pa vem... od 14.leta?

sem pa kr precej odvisna od maminih nasvetov glede splošnih stvari, npr. kakšno sončno kremo naj kupim, ali bo zunaj mrzlo in si naj vzamem kaj za oblečt, ali se mi splača kupit te pa te čevlje, katere začimbe moram uporabit pri kuhanju, ...
to se mi zdi še najbolj bedno, ker se počutim kot da ne bi bila sposobna sama preživet oz. imam občutek, da vedno ko ne vprašam za mnenje, se narobe odločim.
upam samo, da ni prepozno, da se zresnim

[floribunda]

^^ za vse naštete probleme imaš google in vremensko napoved

[Mishela]

haha, ja, samo ponavadi tak nanese, da sem glih nekje, nakupujem, hodim po mestu al pa kaj
pol pa vidim recimo en izdelek, ki je znižan, kličem mamo, če ga vzamem al ne.. pa se zmenima..pol pa vidim še en drug izdelek, ki je boljši ampak dražji, pa jo spet kličem kaj naj :S denar pa je itak moj, tak da ne vem, zakaj sem se tak navadla
vglavnem, ko se sama ne morem odločit kak pa kaj, pa se mi ful mudi in nujno rabim nek odgovor

[Beya_]

Prav ne upam si jima povedati. Ko sem razmišljala zakaj, sem ugotovila, da je to zato, ker me pri takih stvareh največkrat ne podpirata.

Mislim, da je pri meni kar podobno (blo). Nikoli se nisem mogla zaupat, pa naj bo glede šole, ljubezni, nasploh kakšnih podrobnosti.
Res pa moram priznat, da odkar sem samska, sva pa se z mamo zelo zbližale. Nikoli prej se nisva pogovarjale o mojem ljubezenskem življenju, sedaj ji brez problema povem, s kom se dobivam itd... Dejansko me posluša, včasih da kak pameten nasvet, se poheca o kakšni stvari, kar se prej nikol ni. Včasih pač velike življenjske spremembe prinesejo tudi spremembe v odnosih, kar pa ni nujno tako slabo.

[..Evelyn..]

Z mamo sva si izjemno blizu, ve praktično vse razen podrobnosti o mojem intimnem življenju, ker tega pač ne rabi vedet.

[mastermind]

Nisem si ravno blizu s starši, predvsem zaradi njunega nezaupanja vame. Čeprav sem kakšne stvari sposoben narediti bolje od vseh drugih, mi ne zaupata.

Da bi ju spraševal če grem lahko sem ali tja mi je pa že smešno. Tudi o vseh potovanjih in podobnih stvareh ju zgolj obvestim in se ne pogajam preveč. Je pa res, da sem dokaj samostojen, tako da mi ju ni treba prosit za avto, denar in take zadeve. Da bi se pogajal če lahko vzamem avto in da bi mi to po kakem prepiru prepovedala znorim pomojem..

Se pa s fotrom razumem precej bolje kot z mt, predvsem ker je bolj človeški in je boljša oseba. Mat je precej 'bitchy' oseba in bo povsem nedolžne besede čez dva dni obrnila tako, da bo zgledalo povsem drugače.

[*Abby**]

Z mami sva enako kot pri evelyn zelo blizu. Vse tri; mami, sestra in jaz smo zelo povezane, si zaupamo vse, samo podrobnosti iz intimnega življenja ne, ker jih pač z nikomer ne delim.

Z očetom imava nekoliko bolj problematičen odnos, ampak vseeno ve za vse, kar se mi dogaja, ga lahko vedno vprašam za nasvet o čemer koli, najini pogovori niso omejeni na vsakodnevne brezpredmetnosti in lahko trdim, da se imava rada.

Odkar sva bili s sestro majhni sva bili vzgajani v dialog, vse se je dalo dogovorit, predebatirat (predvsem z mami, ampak tudi z očetom) in tudi zdaj je enako, čeprav ni nobena (ne jaz, ne sestra) več doma in sva obe povsem samostojni.

[v-e-s-n-a]

S starsi imam nek normalen odnos, ceprav se mi zdi, da smo bili v casu, ko sem se zivela doma, bolj povezani. Ampak pri sestri se mi pa zdi, da je ravno obratno. Prej ko sva se vsak dan videvali, se nisva tako dobro razumeli kot sedaj, ko jo vidim nekajkrat na leto. Zivi namrec v tujini.

Kljub vsemu, pa se mi zdi, da sem vseeno bolj povezana z mamo kot ocetom. Ampak nobenemu od njih nikoli nisem razlagala svojih intimnih zadev ipd...

[rokerca]

Jaz imam en ogromen problem. V zadnjih 2eh letih sem zafrknila vse, kar se je dalo in iz super pridne maturantke pristala na dnu. Trenutno sem trenutno v stanju, ko verjetno ne bom mogla nadaljevati faksa, vračat moram 2stipendiji in na splošno sem se čisto izgubila. Pripravljena sem poskusiti kopati iz te luknje, iti delat (kar sem letos že) in plačat za napake iz preteklosti. Problem so moji doma. Ne samo, da sem jih totalno razočarala in sem jim sramota, njihove besede, kar mi seveda dajo vedeti....problem je to, da četudi me ne podpirajo, hočejo konstantno kontrolo nad mano. Mogoče se sliši bedasto, ampak raje bi bila brez vsakršnih stikov z njimi kot pa da mi se skoz komandirajo in mislijo, da bodo na ta nacin rešili kaj. Ker jim je pomemben faks in samo faks, sem v njihovih očeh že itak luzer.Ampak vseeno mislim, da lahko pridem iz tega. Svet nudi dosti več in zakaj ne bi poskusila, ovirajo me oni. Če bo letos situacija taka, da se ne bom vpisala v višji letnik, imam željo it v tujino pazit otroke, videt kaj novega, ali pa živet v mestu, kot sem letos in delati. Mojim se ti zdi nezaslišano. Ne vem, kako jim naj pojasnim te zadeve. Vem, da jim je težko sprejeti to, da ne grem po njihovih načrti. Je bil že kdo v podobni situaciji in kako ste se spopadli s tem? Kljub vsemu s*anju, ki se mi je nabralo....me najbolj mori ta situacija doma.

[rokerca]

2x

[OranGina]

po moje je tako kot povsod ključna komunikacija. še prej pa seveda da ugotoviš kaj v resnici hočeš sama....če se hočeš šolati, še ni za nič prepozno, če hočeš potovat po svetu, delati,...ja itak, povsod je polno priložnosti. ampak najprej si razčisti sama pri sebi, kaj je tisto kar te veseli, kje se vidiš čez 5, 10 let.. potem se vsedi z njima in jima pojasni da si v obdobju ko se iščeš in da bi ti prišla prav njuna pomoč pri tem in da s takim odnosom ne boste nič spremenili na boljše. povej jima da se zavedaš da si zabluzila 2 leti, ju vrgla vstan (priznanje! prevzameš krivdo = zrelost), ampak da se žal nemoreš vrniti v preteklost in spremeniti toka dogodkov. kar je storjeno je storjeno. reči jima, da nočeš bežati pred ničemer, ampak da vidiš veliko priložnost, če greš nevem, za pol leta, leto v tujino....tako v smisl samostojnosti, da se razviješ kot oseba, ugotoviš kaj hočeš v življenju....kot v smislu nabiranja novih izkušenj, učenja tujega jezika, spoznavanja sveta, bla bla....v glavnem, izpostavi ful prednosti in ne pozabi omenit varnosti in kako ste lahko skos na vezi (skype itd)
povej jima da si še mlada in da bi ti eno leto, vzeto za premislek kaj bi rada v življenju, ful koristilo. da se po tem lahko še vedno vrneš v šolo (če boš pač ugotovila da je to to). poudari, da naj te probata razumeti, da bi ti veliko pomenilo in da naj vsaj premislita o tem (s tem jima daš občutek da še jidva vedno nekako vključuješ v svoje odločitve). na koncu se boš odločila pa itak sama..

tako nekako bi moglo delovat no...