Kombinacija tega, da se študij zaključuje, star sem pa šele 21, mi povzroča tesnobo. Premlad sem še za delo in bojim se, da bom ostal sam, nekje v kotu za računalniško tipkovnico. Pri 21ih, ja. Šele sedaj vidim, da računalništvo pa le ni tako perfekten študij... Perspektiven sicer je, vendar bi si sedaj želel poklic, kjer je več dela z ljudmi.
Ko se faks konča, je spoznavat nove ljudi, sploh punce, še 100x težje. Ma hell, že zdej se počutim preveč samga, kjub veliko socialnim interakcijam, ki pa so žal prazne.
Preostajata mi samo še dva izpita in diploma - potem pa se bo treba znajti po svoje. Življenje je pobegnilo nekam, še sam ne vem kam.
Pa saj bi še zmogel, ko pa me prihodnost lovi še na drugem nivoju. Še dva tedna predavanj sta, to pomeni, da jo bom še maksimalno 5x videl. Sošolko, ki jo imam tako zelo rad, pa ona ne čuti enako. Žal nisva uspela tega razrešiti pozitivno, zato ni upanja, da bi še kdaj v prihodnosti šla na kavo. Ko bo profesor napisal zadnjo piko na tablo in se zahvalil za čast, da nam je lahko predaval, bo med nama konec.
Solze sem dobil po licih, res mi je težko. Ma kdo kakšen predlog? Kako se vi spopadete s podobno situacijo?
Tesnoba pred prihodnostjo
Tesnoba pred prihodnostjo
Zadnjič spremenil nememento, dne 22. Maj. 2013 19:53, skupaj popravljeno 1 krat.
No, na tem študiju tako, da pravijo, da je druga stopnja veliko težja in se je treba res veliko dati od sebe, namenjena je pa za tiste, ki res mislijo študirat. Časa za socialne zadeve (kavice, kaka druženja) ne bo več. Večina ljudi se zaposli po diplomi, je pa tudi res, da stvari "pacajo" dlje časa.
Pa tudi če se odločim za to, bom isto situacijo le prestavil za dve leti, kar je sicer nekaj, je pa spet res malo časa. Pa bom 23, situacija pa bo podobna.
Pa tudi če se odločim za to, bom isto situacijo le prestavil za dve leti, kar je sicer nekaj, je pa spet res malo časa. Pa bom 23, situacija pa bo podobna.
-
sirova štručka
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 5990
- Pridružen: 09. Dec. 2009 20:57
Ob tvojem postu sem se pa spomnila na svoje slovo od OŠ. 
Mislila sem, da kar ne bom preživela, ker tisti fantek, ki mi je bil všeč, ni šel na isto SŠ kot jaz.
Seveda sem preživela in če vprašaš mene, je tole dobra priložnost, da pozabiš to dekle in greš naprej s svojim življenjem, kar je, upam, tudi tvoj cilj.
Vpiši magisterij in se potrudi; to ti ne more škoditi in še vedno lahko pustiš študij, če dobiš bajno službo.
Poleg tega pa slovo tako ne bo povsem dokončno; nekateri sošolci bodo ostali, se boste še družili, spoznavanje novih ljudi bo lažje ...
Mislila sem, da kar ne bom preživela, ker tisti fantek, ki mi je bil všeč, ni šel na isto SŠ kot jaz.
Seveda sem preživela in če vprašaš mene, je tole dobra priložnost, da pozabiš to dekle in greš naprej s svojim življenjem, kar je, upam, tudi tvoj cilj.
Vpiši magisterij in se potrudi; to ti ne more škoditi in še vedno lahko pustiš študij, če dobiš bajno službo.
Poleg tega pa slovo tako ne bo povsem dokončno; nekateri sošolci bodo ostali, se boste še družili, spoznavanje novih ljudi bo lažje ... Mene bolj bega izjava, da je še premlad za delo, ker je star 21 
To je ja odrasel polnoleten moški, včasih so bili pri teh letih ljudje že povsem samostojni in po možnosti s familijo... seveda, zdaj so drugačni časi (hvala bogu), ampak za delo pa menda ne moreš biti premlad pri taki starosti? In pri 23ih bi se ti še vedno zdelo isto??? Pri teh letih so ljudje do nedavnega diplomirali (ko je bil še prejšnji sistem študija), povsem normalna starost za prvo resno službo.
Če se ne počutiš še dovolj zrelega in izobraženega za opravljanje svojega poklica, pač študiraj naprej, drugače se pa lahko lotiš kakšnega drugega dela v vmesnem času (pa četudi kopanja jarkov ali kaj drugega splošno koristnega:)), samo ne se zapirat med štiri stene in obupovat, da si ne nakoplješ še kakšne depresije.
To je ja odrasel polnoleten moški, včasih so bili pri teh letih ljudje že povsem samostojni in po možnosti s familijo... seveda, zdaj so drugačni časi (hvala bogu), ampak za delo pa menda ne moreš biti premlad pri taki starosti? In pri 23ih bi se ti še vedno zdelo isto??? Pri teh letih so ljudje do nedavnega diplomirali (ko je bil še prejšnji sistem študija), povsem normalna starost za prvo resno službo.
Če se ne počutiš še dovolj zrelega in izobraženega za opravljanje svojega poklica, pač študiraj naprej, drugače se pa lahko lotiš kakšnega drugega dela v vmesnem času (pa četudi kopanja jarkov ali kaj drugega splošno koristnega:)), samo ne se zapirat med štiri stene in obupovat, da si ne nakoplješ še kakšne depresije.
Jaz imam tudi kar paniko pred tem, kaj bo. Predvsem ker sem se dokaj pozno odlepila od starsev (v smislu navezanosti) in se mi zdi grajenje svojega zivljenja brez, da bi se zanasala na njih, prekleto tezko. Vcasih mi je zal, da nekje v srednji nisem dala cez tiste uporniske faze, ampak se je odcepljanje pokazalo kasneje in drugace. Mentalno odrascanje mi predstavlja veliko vecjo tezavo kot tisto, da se odselis od doma in skrbis sam zase.
Ljudi cenimo bolj na osnovi tega, kako uporabni so za nas, kot pa na osnovi tega, kar so.