Sem razmišljala o tem ja... Ampak je isto tudi s tem, sem odločena dva dni in potem padem v ta tok... Česarkoli se lotim, ne morm izpeljat do konca že samo zato, ker sva z njim govorila tudi o mojih ciljih in o tem, kaj si želim v življenju in je bil vesel zame ampak meni je že to težko, da sem to delila z njim in zakaj takrat nisem mogla bit takšna, da bi jih uresničila, saj mi je in skoz govoril, da naj kaj naredim.
Že samo to,d a mi je očital da sem pasivna in jamram, ker sem mu pač potem včasih, ko sem zgubila motivacijo za hujšanje al pa ko me je špikal jamrala, da ne vem, kako naj se še lotim tega in da me boli, da me ne sprejema in me zavrača, zelo boli. Tudi, ko sem mu pojamrala za kakšen izpit, me je vzpodbujal ampak mi je vedno rekel naj ne jamram, medtem, ko je on men skoz govoril, kako ga je strah za njegove izpit in kako se bo on znašel v življenju itd. pa mu nism nikol rekla d jamra
In teh dveh stvari se zdej na polno izogibam, ker mi slabo postane, če se lotim česa.
Pa mislim, da nisem bila tako zelo pasivna kot je govoril, sem naredila v tem času tri izpite, delam na različnih prijektih pa se ukvarjam s študijsko porblematiko, v enem mesecu sem shujšala za 6kil, delam študentsko delo v sklopu svojega študijskega področja, mam še zmer ok ocene.. ne vem no, res pa da nisem bila tako displinirana kot v prvem letniku, ko me je spoznal. Takrat sem ga itak bl kot ne ignorirala, se mi je zdej preveč vzvišen.
Bi te kmalu minilo...