Jaz nimam nobenih zadržkov do prijateljevanja z moškim, a se dostikrat zalomi na nasprotni strani. Sodeč po mnenju nekaterih ni pametno imeti niti pretesnega ter sproščenega odnosa brez da pred vsakim dejanjem/besedamu tuhtaš "kaj če si bo karkoli napačno razlagal" (objemanje ipd. geste) niti ni dobro držati neke distance (ne vem zakaj se tu zraven meša nedostopnost, ker nima dosti veze s tem znotraj tega konteksta), ker potem moški avtomatsko misli "ah pa ta se ima za nekaj več in se drži preponosno za prijateljevanje". Hm. Očitno je hudičevo težko ustrezati tistemu majhnemu procentu žensk, ki ustrezajo vlogi prijateljice - ne neke kolegice, pač pa prijateljice v pravem pomenu besede, ko gre za obojestransko zaupanje in ne le tarnanje ter objokovanje življenja in moških na rami prijatelja, ki samo pametno molči in odnosa ne dojema ravno kot prijateljskega.
Po tej nejasno zastavljeni "definiciji", ki bi naj bila (ne)uspešen primer prijateljstva med žensko in moškim, je torej nemogoče prijateljevati z nasprotnim spolom, razen če ste ena od izjem, ki jim uspeva veslati po tej zlati in ozki sredini.
Don`t get me wrong ... Verjamem, da obstajajo takšna prijateljstva, samo vsi pač nimamo te sreče (čeprav mi ravno ne manjka nič brez moškega prijatelja) oz. žal ne naletim na enako misleč nasproten spol, ki ne bi gojil nobenih drugih čustev do mene kot zgolj prijateljskih (če ne kmalu na začetku, pa kmalu pozneje).
Prav rada bi to doživela, a če ne naletim na nekoga, s katerim bi se ujela na tej ravni, še ne pomeni, da je z mano nekaj narobe (govorim nasplošno, da ne bo kdo razumel kot da sem jaz razumela, da je kdo apeliral s tem name oz. da je sploh to napisal
). Zato, ker nimam moškega prijatelja, še ne pomeni, da ob druženju, ki bi znalo prerasti v prijateljstvo, lubčkam in objemam kolega (tega še s puncami ne počnem, niti nikoli v najstniških letih nisem), tudi druge skrajnosti se ne poslužujem - da bi se delala zadržano ravno zato, da kolega ne bi šel predaleč in imel kakšno upanje v zvezi z nama, ki ni povezano samo s prijateljstvom.
Ko se z nekom družim, ne delam razlik med ljudmi v smislu spola, kajti ko se z nekom zaštekam in mu lahko zaupam tudi kakšno stvar več kot večini drugim, ne razmišljam o tem, kako naj bi to razumel on - če bi se odnos izkazal za prijateljskega, je namreč ravno to poanta le-tega, da se lahko do prijatelja obnašaš povsem sproščeno, brez da bi moral paziti na to kaj poveš ali narediš, da ne izpadeš kot potencialen material za dejt ali kaj več. In ravno tu se je do zdaj v mojih primerih vedno zataknilo. Kakor hitro sem začutila pristno prijateljstvo in iz kolegice prešla v prijateljico, ker sem kolegu (takrat sem še mislila, da prijatelju) zaupala kakšno stvar, si je on to razlagal kot nekaj globljega in začel gledati name drugače in začel razmišljati v smislu "mogoče me vidi kot nekaj več, meni je pa tudi všeč, tako da ne vem zakaj bi se sprijaznil "samo" s prijateljstvom". In tukaj se je končalo, kakor hitro sem hitela pojasnjevati stvari in poenostavila - prijateljstvo ali pa nič.
Tako da ... Ostajam pri ženski družbi, z nekaj predstavniki nasprotnega spola pa vzdržujem samo površinski odnos, ki bazira na občasnem druženju in sem v vlogi kolegice, pa še to občasne, tako da se nima nobeden ne časa ne prilike ukvarjati z analizo najinega odnosa.
In potem pravijo, da ženske kompliciramo.
