g00fy_qa napisal/-a:Tysia napisal/-a:Če ima človek pod kontrolo samega sebe, še ne pomeni, da ima pod kontrolo tudi zunanje okoliščine. Slednje lahko nanj usodno vplivajo.
Ja, človek nima vpliva na vreme, ali pa ne vem, da se neka prometna nesreča na drugem koncu sveta ne bo zgodila. Ima pa vsekakor lahko kontrolo nad svojim dojemanjem zunanjih okoliščin. In to je na koncu tudi edino pomembno. Če mi vemo pravilno odreagirati na zunanje okoliščine, si gradimo takšno življenje, kot ga sami želimo živeti.
Se skorajda strinjam z napisanim. Ampak ker sem žal (ali pa tudi ne) dokaj picajzelj (=natančna) glede tega, najdem tudi možnosti, kjer je izredno težko (nikdar pa nemogoče) živeti življenje, kot si ga želimo, pa čeprav odreagiramo pravilno glede na dane okoliščine. Močno voljo in vero v življenje moraš imeti, da kljub temu, da ti na primer pomrejo vsi ljudje, ki jih imaš rad (npr. vojna), ostaneš brez udov oziroma invalid, ki ima zaradi udarca v glavo okrnjene določene kognitivne funkcije, a se vsega vseeno zaveda, itd,.. živiš življenje, kot si ga želiš živeti.
g00fy_qa napisal/-a:Se mi zdi da napačno dojemaš celoten koncept človeka kot boga. Tu ni mišljeno premagati smrtnost ali množiti ribe, ampak predvsem to, da si sami krojimo lastno usodo. Jaz sem bog, ker odgovarjam samo sebi; ne Bogu, ne državi, ne normam - imam svoj vrednostni sistem, kateremu sledim. Sama upravljam s svojim življenje; sama izberem reakcije na situacije, ki se mi vsak dan dogajajo. Sama imam izbiro preživeti dan fenomenalno ali se jokati. Nihče drug ne more ustvarjati mojega življenja in noben 'nadnaravni Bog' mi ne bo dal kruha. Tudi kadar sprejmem pomoč drugih, sem še vedno sama tista, ki se odloči ukrepati in verjeti.
Tudi jaz sem podobnega mišljenja glede opisanih stvari, le da jih ne bi dala pod reklo, da je človek sam sebi bog. To zame pomeni, da si do neke mere lahko kroji življenje (ki lahko sega tudi za večino nas nesluteno daleč), s tem, da se med drugim kar najbolje prilagaja danim zunanjim okoliščinam (in kdaj tudi notranjim, ki so lahko posledica zunanjih, na katere nismo vplivali). Ne vpliva pa na svoje življenje v 100%. Sicer danosti življenja lahko sprejme 100%, ampak pod tem pogojem pa že skorajda morda verjeti v življenje po življenju, da stvar (zopet v določenih skrajnih primerih) dobi smisel.
Glede premagati smrtnost...če človek verjame, da po smrti življenje ne obstaja, bi, če bi bilo to življenje lepo (ker je sam svoj bog, glede česar se po opisu, ki si ga zgoraj podala ti, strinjam), verjetno želel večno živeti. Ne v smislu Jezusa (no, čeprav bi se morda tudi našel kdo
), ampak čisto konkretno. Takrat bi verjetno stremel tudi k pomlajevanju lastnih celic in bi telo ohranjal vedno zdravo. Koncept se nekoliko spremeni, če oseba verjame v življenje po smrti.G00fy_qa, misliš, da življenje po smrti obstaja?
g00fy_qa napisal/-a:Preko psihe lahko 'nadziramo' tudi fiziološke spremembe telesa.
Edino kar se mi zdi tukaj problematično je to, da človek resnično ne more kontrolirati sebe in se poznati, dokler ne pride na neko točko svojega življenja, ko je zrel za to oz. dokler nima dovolj znanja. Do takrat pa je pod vplivom predvsem družine in okolja. Morda tudi zato praktično vse travme in sedanje depresije izhajajo iz obdobja, ko se nismo sami nadzorovali, ampak smo bili prepuščeni družbi - ta pa je vsekakor bolna.
Da, preko psihe lahko nadziramo določene fiziološke procese v telesu. Dober primer je nadziranje bitja srca preko simatičnega živčnega sistema ter nadledvičnih žlez. Kar nekaj je še takih procesov v telesu, ki so dostopni nadzoru ob določenem trudu, vloženemu v kontrolo slednjega. So pa zadeve, ki niso še dokazane, da bi se lahko nadzirale in so za nas zelo pomembne. Staranje celic (baje ga nadzirati ne moremo, lahko le odstranimo čimveč dejavnikov, ki slabo vplivajo nanje) na primer.
Glede družbe. Hm ja, tudi po mojem mnenju je relativno bolna. Ampak - družbo tvorimo ljudje, ki smo družbena bitja. Posledično smo tudi nekoliko nezdravi v vsakem primeru (skoraj no, vedno je treba misliti na izjeme
). Tudi sama sem pomislila na to, da travme izhajajo iz časa, ko smo se preveč prepuščali družbi ter nismo poslušali sebe. (g00fy - verjamem, da je le napaka, ko si napisala: ....ampak smo bili prepuščeni družbi... Raba pasiva nakazuje, da nimamo sami kontrole nad življenjem, ampak nas kontrolira nekdo drug.) Ampak catch verjetno ni samo v poslušati sebe. Glede na to, da človek je družbeno bitje, bi bilo verjetno dobro, da bi našel neko pot med poslušanjem sebe ter sinergičnem bivanjem v družbi - torej tudi poslušanjem slednje, pa čeprav je "bolna". g00fy_qa napisal/-a:Še vedno smo sami svoji bogovi, samo da ne vemo, kaj delamo in ne vemo, zakaj nismo srečni in ne vemo, kako to popraviti. Takrat se ponavadi išče zunanji vzrok v neki višji sili. A odgovor je v nas.
Odgovor je po mojem mnenju tudi na vsak način v nas. Kljub temu pa to še ne pomeni, da neke višje sile ni. Če le ta je, tudi ne pomeni, da upravlja naša življenja oziroma obstaja na način opisan v Sv. pismu npr. Meni se zdi ena izmed naravnih možnosti ta, da nas je neka višja sila oziroma inteligenca ustvarila, kar pa ne pomeni, da vodi naša življenja tudi sedaj. Sem mnenja, da smo bogovi v smislu, kot si ga opisala ti (vendar so to, z mojimi dodatki zraven, še vedno le mali bogovi), smo odgovorni za svoja življenja, ipd. Da pa obstaja nekaj inteligentnejšega od nas (in ne mislim "marsovcev" samo
), mi je pa že skoraj logično dejstvo. Bolj kot se spuščam v globine kakšne znanosti, bolj jasno se mi dozdeva, da nekaj je "beyond us". Ne pravim pa, da je to koncept Boga.
Veš česa je mene na trenutke skorajda groza? Ko se zavem, kako omejeno bitje je človek, kljub občasnem občutku večvrednosti, ki ga preveva. In tega, kako omejen je naš razum. (Ampak, še sreča, da ga imamo. )
Predvsem kar se tiče zadnjega odstavka si kar se tiče mene zadela žebljico na glavico. Živeti tako, da si srečen ta trenutek (seveda s pametjo, ne mislim tukaj navidezne sreče...pretiranega hedonizma, ki s seboj ponavadi prinese lenobo duha in posledično težave), da ta trenutek delaš pošteno in odgovorno. Do sebe in posledično do drugih. Brez izgovorov ter prelaganja bremena na Boga.
