- Da je včeraj za mano ena najbolj napornih noči letos.
- Da se je morda moralo to zgoditi. Ne vem. Iščem nek smisel v vsem, ampak ne vem, če ga vidim. V čem je point? Resno, če obstaja kakšna entiteta, ki jo ponavadi definiramo kot boga, ima zelo beden smisel za humor.
- Da si želim, da bi bilo za vsem nek namen, tisto "vse se zgodi z namenom, vse je za nekaj dobro," ampak se bojim, da ni. Ker resnično ne vidim smisla, da moram še enkrat skozi vso bolečino.
- Da sem globoko hvaležna kolegu, ki je skoraj celo noč bedel ob meni kljub neznosnim bolečinam od operacije modrostnih zob.
- Da se počutim, kot da bi me povozil vlak. Trudim se, da bi bila močna, ampak ne gre. Vsake toliko imam napad joka. Rabim čas, rabim moje tri dni, ko se ne premaknem iz postelje, ne pojem praktično nič in sem patetična razvalina. Ampak po drugi strani me je tega strah, strah me je bolečine, strah me je, da ne bom zmogla. V bistvu moj racionalni del ve, da bom kul. Vem, da bom šla skozi to, ampak ta trenutek preprosto nisem dovolj močna. Ne, ne morem.
- Da imam rada svoje prijatelje, ki mi stojijo ob strani vedno, kadar jih rabim. In vem, da bi moja najboljša prijateljica prevozila več sto kilometrov (dobesedno), da bi mi pomagala, če bi bilo treba.
- Da sem včeraj bolj kot kadarkoli pogrešala cimra, ker vem, da bi mi znal svetovati. Ampak njegov zadnji mail je bil tako vesel, da ga preprosto nočem obremenjevati s svojimi osebnimi dramami.
- Da zdaj vsaj vem in se ne bom spraševala. Lahko v miru grem na pot. Ampak bi se vsemu odpovedala, ostala bi, če bi to karkoli spremenilo. Ampak ne bi.
- Da me je presenetilo, kako me vidijo drugi. Kot močno, racionalno bitje. In kako je še mojo najboljšo prijateljico presenetilo, kako me je tole sesulo.
- Da moram nehat pisat, ker sem spet začela jokat in nočem, ker sem že itak kot zombi
