Jaz verjamem v raznolikost, in ničesar ni dobro, kar je pretirano. Z ničimer torej ne gre pretiravat, ne s filmi, ne z igricami, tud z dokumentarci ne, tud z delom ne, tud s sproščanjem ne
Ko maš otroka, imaš možnost, da mu daš tv in naj gleda risanke, ali pa se zavzameš in mu vsak dan pokažeš nekaj novega, ga pelješ ven, mu omogočiš najrazličnejše izkušnje. TV in rač. pač naredita otroka pasivnega in tudi možgani so na "stand-byju", če lahko tako rečem, z odraslim človekom pa ni nič drugače, čez čas pade sposobnost koncentracije in kreativnosti...
Nisem želela sporočat, da menim da sem "boljša od tega". Napisala sem, da nimam pravice sodit, da sem boljša ali slabša, in to dejansko mislim. Vsak človek ima izbiro zase, ti, ki si pa tko postavljaš za tistega, ki ne more vstati zjutraj iz postelje zaradi depresije (in ja, sem pomislila na to, ravno ko sem pisala tisti stavek), pa razmisli: misliš, da tak človek ne bi želel spremeniti svojega življenja, misliš, da tak človek ne ve, da ima dejansko probleme in ja - dejansko slabšo kvaliteto življenja - vendar je razlika v tem, da se tak vsaj zaveda, da nekaj ne štima, in verjetno čez čas tudi poštima stvari, ker jih hoče.
Medtem, ko če meniš, da je tvoje življenje brez napak in uživaš (se velikoo sproščaš pred tv-jem in to

), mirno padeš v odvisnost od igric, v vmesnem času, punca te pusti , in tebi ni nič jasno, kako pa to , saj vendar ni nikjer nobenega problema bilo - vsaj ne preveč očitnega
