No, bom v to temo, ker na več načinov ustreza. Prvič je moj problem, ki ga ne znam rešit, drugič pa je še odgovor na to, kaj si jaz mislim o WW vprašanju.
Najprej: seveda podpiram službene poti/izobraževanja/priložnosti kot je npr. predavanje na tuji fakulteti za kakšen semester ... ker so to definitivno stvari, ki pozitivno vplivajo na kariero neke osebe, hkrati pa tudi res gre za DOLOČEN in ne NEDOLOČEN čas.
Sicer pa, da predstavim svoj problem. Starši od mojega živijo v taki zvezi. Foter že 20 let dela v tujini, domov pride vsakih nekaj mesecev. Moj fant je tako praktično odraščal samo s svojo mamo. (Če prav pomislim, sem sama svojo babico videla vsak 4x več kot on svojega očeta in ne živimo skupaj!) Mama je zato do njega razvila nek zaščitniško-odvisniški odnos in meni je vse skupaj na racionalni ravni čisto lepo jasno. Ona mene ne prenese, ker se čuti ogroženo, čeprav sem na začetku res ful poskušala se ji približat. Skoz sem se trudila, da bi bila kar se da pozorna - od daril do pogostih klicev, pobud za kosila, kave, mojega sem spodbujala, da bi več hodil domov, k njej na obisk... Ampak njej se vseeno zdi, da nisem dovolj dobra za njenega sina, je hkrati osamljena in se počuti mega slabo ...skratka: razumem.
Situacije, ki se dogajajo, so res bizarne. Od tega, da ko nama za v stanovanje podari posodo, reče njemu naj si zabeleži, kaj je njegovo, (Kao, da ko bova šla narazen, bo vzel, kar mu pripada!
) svojim kolegom ne pove, da obstajam, pa pridejo k nam in ne vedo niti kako mi je ime, ko je na obisku me ignorira, vsa vprašanja samo na mojega naslavlja, mojemu omejuje finančna sredstva (študenta sva še), ko pride k nama najprej pozdravi mačka, potem mene, če sva pri njih, da nekaj na mizp in ponudi samo mojega, mene ne, za moj rojstni dan ji je moj prav rekel, da naj mi vošči, pa sem prišla čez 5 minut v sobo, pa nič ... takih primerov je še miljon, zelo je moteče in ne vem (ne veva) kaj naredit. Fant se je z njo že poskusil pogovorit, pa vedno samo zavrne temo pogovora, češ da je že okej, da njej je vse prav ... potem pa spet isto.
Moji so totalno drugačni, mama in oče imata super zakon, pri nas je moj fant v bistvu kot njun sin. Babici ga imata za skoraj vnuka, vedno dobi darila ob rojstnih dnevih in praznikih, zanima jih, kako mu gre faks, vabljen je na vse piknike in podobno, zanimajo se zanj, za njegove interese ...
No, ko pride domov njegov oče je vse drugače. Moja ''tašča'' se pogovarja z mano, celo zanima se zame, je res ful prijazna ... obupna dvoličnost no.
Se zavedam, da nisem jaz kriva, da ima podoben odnos tudi do ljudi, s katerimi se moj druži že leta in leta, pa nihče ni dovolj okej in nikogar ne mara, mojega večkrat mori s totalnimi neumnostmi ...
Ne vem kako ravnat, jaz njej seveda nisem še nič rekla, si pa res želim, da bi bili najini odnosi prijetni, vljudni, če že ne prijateljski, predvsem pa pošteni. Z mojim načrtujeva otroka čez nekaj let in želim si, da bi lahko v enaki meri obiskovali tako moje kot njegove starše, da bi bilo povsod okej in predvsem, da otroci ne bi občutili tega, da njihove mame ena od babic ne mara. Sama vem, kako neprijetno je lahko to za otroka, ker je imel moj dedek obupen odnos do mojega očeta in meni kot otroku je bilo zelo zoprno, tega nisem razumela in dedka sem se včasih malo bala.
Jaz za nastalo situacijo krivim zakon, ki ga imata starša od mojega in njeno pasivnost; nič ni pripravljena naredit; niti hobijev si ne najde nobenih, v službo ni nikoli hodila ... tudi zato sem proti stalnim zvezam na daljavo.
Če bi ga pa ljubila, pa ne bi šla, ker se ti bi bilo od njega ločit za več let (ki se bodo, kot pišeš nekje 99,9% spremenile v stalnost) najhujša nočna mora. Ljudem je blazno hudo, ko gredo kam za pol leta, leto ... ma ne za stalno ... eh.
(pohvale, seveda); jz pa skor isto hotela povedat, s totalnimi čustvenimi izpadi 
