*Abby** napisal/-a:Moje mnenje je (in to mislim povsem dobronamerno), da imaš precej nerazrešenih psihičnih težav. To, kar se ti dogaja, da ti po orgazmu hodijo na misel same slabe stvari, je po mojem mnenju, kakor sem že napisala, zaradi tega, ker je to en zelo čustven trenutek, ko ne moreš biti ponarejen, ko pride na dan veliko tega, kar imaš v sebi, v tvojem primeru tudi nerazrešene travme, kot je denimo razpad odnosa z zate pomembno osebo, ki ga očitno še nisi prebolela (razpada namreč).
Ostalo je po mojem mnenju vezano na tvoj odnos s sedanjim partnerjem. Praviš, da po orgazmu, ki ga doživiš z njim, doživljaš vpade misli o tem, kako ti je bilo v preteklosti lepo, kako si bila srečna. Hkrati doživljaš strah pred tem, da bi za vedno ostala z zdajšnjim fantom. Moje mnenje je, da v zvezo nisi prepričana, v fanta pa ne zaljubljena. Ob človeku, ki ga ljubiš, ga imaš rad in si vanj tudi zaljubljen (pa ne slepo zaljubljen, temveč v smislu, da ob njem čutiš strast, željo po ljubkovanju, nežnostih, dotikih, spolni zadovoljitvi itd.), ne razmišljaš o tem, da bi bilo grozno ostati z njim do konca življenja. Če imaš, kot praviš, vso svobodo, razen pač v partnerskem smislu, ker si zdaj ''njegova'', potem te očitno mori ravno to; da nikoli ne boš več s kom drugim.
Kajpak ne vem natančno, kaj se je dogajalo med vama, ampak v resnici prijaznost, pozornost in korekten odnos ne morejo odtehtati popolne odsotnosti spolnosti (in seks manj kot enkrat mesečno to vsekakor je). Mislim, da bi se s partnerjem morala odkrito pogovoriti. Zakaj ne seksata več? Kako je bilo pa s seksom na začetku? Se je stanje spremenilo po bolezni, ki jo omenjaš? Zakaj? Strasti se morda lahko ohladijo v smislu, da ne seksaš več vsak dan nekajkrat, ampak nekje 4x na teden bi pa morala ohratnit ...
Mislim, da imaš veliko večji problem kot jok po orgazmu, ki ga doživiš s fantom, do katerega mora priti le nekje 8x letno!!! To je za kvaliteten partnerski odnos odločno premalo. Jaz sem prava cmera, jočem za vsako figo, pa me moj jok kot tak nič ne obremenjuje, ker pač vem, da je del moje osebnosti tudi to, da sem cmerava in me na prave dni že povsem banalna stvar (npr. umrl pajek v tuš kabini) lahko spravi na rob solz. Tvoj jok je očitno simptom nečesa drugega in po mojem mnenju je prva oseba, na katero se moraš obrniti, tvoj partner. Mogoče bi bil smiseln tudi pogovor z nevpleteno, objektivno oziroma strokovno osebo.
Hvala za odgovor,se nekaj strinjam,nekaj malega tudi. Namreč...skupaj sva 4 leta,zaljubljena res nisem. Mislim,da tudi on ni. Pač,vsa ta kemija je minila in js npr. to kemijo full pogrešam. Mi full pomen,in če kdaj kje vidim koga,k mi mal zbudi pozornst pa kšnga metulčka sproži v meni,me čist obrne. Ker vem,da tega pri mojem fantu več nimam in en bom imela (sam,to je trapast zard nekoga pustiti,ker prej ali slej je PRI VSAKEM tako,če ostaneš skupaj. Kemija mine,ostane pa spoštovanje,ljubezen,prijateljstvo). Imela sem npr zvezo pred njim,sex fantastičen,full strasti,človk pa do mene nesramen,izkoriščevalen. A veš,da mam raj manj strasti pa da mi je bolj prijatelj pa da je dušica,kot pa full strasti pa da z mano dela kot z drekom. Da bi vse pustila pa upala na popolno kombinacijo,pa nisem več tolk mlada. Pa tud-ni je. Resnično moj fant mi je res bolj najboljši prijatelj kot kaj drucga,ampak vem,da je on tisti,ki je ostal z mano v vseh najslabših trenutkih,mi vedno stal ob strani,z njim hočem otroke,z njim hočem opremljat hišo,z njim hočem vse. Kaj se je zgodilo s sexom...pa res ne vem. Ker na začetku je blo TOP,po tej bolezni..pa sva na tem področju postala tujca. Pa skoz pravi,da njemu sex ni važn....pa samo mene skoz vidi,pa js pogledam kdaj koga pa rečem kok je fejst npr., pa vidim kako žensko hudo pa mu rečm-lej kok je dobra,pa on sploh ne porajta nič...skratka,velik je takih malih stvari,kjer se vidi,da želi ostati z mano. Skoz omenja otroke,poroko,hišo čimprej želi skupaj,....ampak me je strah vsega,ker to področje ne štima. Sex sem imela vedno rata,z bivšim sva npr. ogromnooooo sexala...tole zdej pa je polom. Kaj storiti pa ne vem...vem samo,da nočem živet brez njegove prisotnosti.
to je pa men neki tolk najlepšega! 
