Moja punca je nakako najbolj negodovala nad:
1. Orožje. Zakaj je tako težko razumeti, da imamo moški radi orožje. Že kot majhni otroci imamo cele kupe plastičnih igrač v obliki orožja. Potem na računalniku cele dneve igramo streljačine. Tapravi dedci gremo potem še prostovoljno ali redno v vojsko, kjer spoznamo pravo orožje in njegovo moč. V celi človeški zgodovini je bilo orožje simbol svobodnih moških. Orožja niso smeli imeti samo hlapci in sužnji (ter seveda ženske). A je se je res tako težko sprijaznit s tem, da je nekje doma ena omara polna orožja.

2. Motor. Mamice so cele ponosne ko nam dajo s kolesa dol tiste koleščke in se sami vozimo. Za rojstni dan itak vsak dobi enkrat kolo. V čem je potem tak problem ko si moški kupi motor. Kot da me bo na motorju kdo kaj manj zbil kot na kolesu. Motor je še večji in temu primerno bolj viden, z njim pa se da tudi mnogo hitreje prevoziti nevarne odseke (s čimer se jih izognemo) in prehiteti takšne ki ovirajo promet s počasno vožnjo. Ja znam računat in vem, da bi za isti denar že dobil avto. A se je res tako težko sprijaznit s tem, da hočemo včasih kam peljat samo sebe ali pa da je vsaj nočemo poslušat.

3. Nogomet. Od majhnega brcamo tisto žogo med dvema cegloma, potem gledamo vsa svetovna in evropska prvenstva. Še v šoli pri telovadbi igramo stalno ta nogomet. Logično nadaljevanje je, da začnemo navijat za svoj mestni klub. A je tako težko razumeti, da je tista kletka oziroma navijaška tribuna na štadionu še edino mesto na temu svetu, kjer se lahko moški nekaznovano po mili volji pretepamo, prerivamo s policisti, kričimo, zmarjamo, skačemo, mečemo stole itd. Včasih je cel svet funkcioniral tako. Če bi se to dogajalo za štirimi stenami, pa spet ne bi bilo vredu.

Kljub ironičnemu tonu napisanega, me zanima kakšnih moških hobijev še ne prenašate najboljše.