Že skoraj dve leti nazaj sva se razšla s fantom, s katerim sva bila skupej 2 leti. To me je zelo zdelalo, bila sem čisto zgubljena ... In sedaj sem imela res občutek, da se po tem času že zelo dobro počutim v svoji koži, vem kaj hočem itd. ... Vmes sem si namreč res vzela čas zase in se osredotočila, tudi s fanti se v bistvu nisem nič kaj zapletala. Sedaj pa se je pojavil en fant, ki ga v bistvu že več let poznam, vendar se nikoli nisva dosti družila.. Sam me je kontaktiral in sva se dobila nekajkrat. Morm rečt, da mi je res všeč ... Razn flirtanja se ni med nama zgodil še nč.
Problem je v tem, da se res zabavam, ko sem z njim in sem čist sproščena.. Ko pa pridem domou pa začnem razmišlat, da itak hoče bit sam prjatu z mano, da ni šans, da bi takšn tip sploh kdaj kej hotu z mano, ker si lahko najde lih takšno tipico k hoče... Ne počutim se več varne in hočem kr zbežat stran od vsega in sploh prekint stike z njim. In fora je, da on ne nrdi nič takega, da bi mogla tko odreagirat... Ampak si sama enostavno ne dovolim pomislt, da mogoče bi me pa res rad spoznal in da mogoče sem mu pa res všeč. Tut on me je kontaktiral in nakazal, da se želi videvat z mano. In tud občutek mam, da se zabava ob men:) In isto je bilo z mojim bivšim fantom, bila sem tako nesamozavestna in se skoz sprašvala, kaj sploh počne z mano, kako to, da si je izmed vseh teh ljudi zbral lih mene, počutla sm se skrajno nezanimivo in dolgočasno... Ne vem, kako nej spremenim takšno razmišljanje, kako nej postanem bolj samozavestna glede tega in se bolj postavt zase in prepustit stvari...
Kot sem rekla, sem mislila, da sem nekako že prišla čez to, vendar zdej ko se nekomu spet odpiram, vidim, da je stvar daleč od tega in strah me je, da ne bom nikoli našla načina, kako spremeniti ta pogled na stvari.
Ima kdo podobno izkušnjo? Kako vi reagirate v takšnih situacijah? Ker js sm najprej navdušena od tega časa preživetga z njim, čez nekej časa si pa rečem, da ga nikol več nočem videt, ker me je tako prekleto strah usega
