Jaz nisem rabila izbirat med tistimi, ki so pristopali do mene, jaz bi pa stala kot ledeni kip in bi fantje čakali, kdaj se bom odtalila.
Do mene je pristopilo in še pristopa kar nekaj fantov, vendar nobeden ni po mojem okusu. Tisti, ki je bil, je sicer do neke mere naredil pristop v smislu, da sem mu všeč in sva nadaljevala v tem kontekstu, prvi korak sem pa naredila jaz, da sem mu dala vedeti, da imam zanimanje. Tako da, nisem ena izmed tistih, ki bi čakala, da se pred mano nariše tip po mojem okusu, pač pa sem si ga (poskusila) prisvojit, ko sem takega našla. Sva pa bila oba ob pravem času na pravem mestu in oba seveda samska.
Če bi se po Džekijevi teoriji hotela kot (po njegovem) večina žensk sprijazniti s tistim, ki bi ob pravem času izbral prave besede, ne bi bila nikoli samska. Zakaj? Zato, ker se najde kar nekaj fejst fantov, ki so poleg simpatičnosti tudi pošteni, a se z njimi enostavno ne bi ujela na taki ravni, da bi lahko začela zvezo z njimi. Zato sem pa raje bila kvalitetno samska, dokler nisem našla koga, ki me je "streznil" na vseh področjih v življenju, poleg tega pa sem se zaljubila vanj, pa čeprav ni nek presežek v smislu financ ministra, da bi me skos razvajal ipd., ker ne rabim takega tretiranja, ker bi se počutila nelagodno. Rabila sem samo nekoga takega kot je on in to kompatibilnost. Če tega dvojega do zdaj ne bi našla ali to dvoje mene, bi pa tudi brez problema shajala sama s sabo.
Saj če nekdo izgubi glavo zaradi tebe, ne pomeni obsesija ali kaj podobnega. Meni pa takšni občutki pomenijo nek uvod v zvezo oz. začetno obdobje zveze, kot neke vrste temelj, preden začneš graditi na tem.
