Zame se varanje začne takrat, ko nekaj skrivaš pred partnerjem in četudi gre za nedolžno dopisovanje preko FB, kot je ena zgoraj omenila, gre že za sumljive namene. Jaz sem bila s strani mojega obtožena, da sem ga enkrat prevarala, a takrat nisva bila resno skupaj, sva pa v tisti pavzi vseeno bluzila. In če je on pisal neznanim puncam za srečanja, to zame pač ni bila zveza, ki bi jo obnovila po prejšnjem razhodu, zato sem v tistem času tudi jaz vse skupaj jemala za rezervo in zabluzila z dvema. Sem pač imela obdobje samskosti in ker me ni prepričal z besedami in dejanji, da si me želi nazaj, sem tudi najina srečanja smatrala samo kot občasen seks. No, njega sta se očitni tisti moji avanturi z drugima dotaknili in je hotel pred drugimi prikazat, kot da sem ga prevarala. No, tista dva sta res bila nepotrebni avanturi, ker sem po tem spoznala, da nisem oseba, ki bi uživala v seksu brez čustev, saj sem se počutila prazno in zdolgočaseno. Tudi slabo vest sem imela do same sebe, ker sem se prvič znašla v vlogi neke svobodne ženske, ki ni iskala nečesa oprijemljivega in pristnega, ampak samo površinski odnos. Tudi če bi bila še zdaj samska, in bi se pojavila priložnost za "blues" (

), se ne bi spuščala v to, ker moram biti zaljubljena v človeka v vizualnem in karakternem smislu, da lahko uživam v seksu z njim, še bolj intenzivni občutki pa nastopijo kasneje, ko zaljubljenost izginja in pridejo na vrsto globlja čustva.
