Ni to, da bi sedaj ugotovila, da ga nimam oz ga bom mogoče izgubila... res sem spoznala, da je fajn fant, da čutim malo več kot zgolj prijateljstvo. Ampak se bojim mu povedat kaj čutim. To se bo moralo zgoditi spontano. Je pa res, da me bo vedno bolj motilo, ko bo govoril o drugih puncah. Rekla mu pa ne bom nič, ker ne morem in ne upam. Če se bo kaj zgodilo se bo spontano. In če je usojeno se bo že. Dolgo časa se poznava in če sm izgubila že toliko časa potem lahko še počakam kakšne pol leta. Samo čim več se moram družit z njim...
Mogoče mu posredno nakazat. Joj. Čakanje ubija. Aja še to jaz sem stara 24, on pa 23. Oba sva pred diplomo in oba v pričakovanju prve službe v bljižni prihodnosti in priznam, da mi on daje od vseh največ motivacije. Sama bi kej zbluzila ampak on me je znal motivirat. Ne glede na njegova čustva sem vseeno vesela, da ga poznam. Super človek je. Zato mi je še toliko bolj komplicirano.
Je pa lepo slišati, da lahko na tak način nastanejo super veze!
Upanje umira zadnje
