Po eni hudi preizkušnji, sploh v psihičnem smislu (ki pa ni bila ravno z ljubezenskega področja), sem se konkretno spremenila, spreobrnila v lastnem razmišljanju, občutenju. Vse to se je odvilo od začetka letošnjega leta skozi prvo polovico in zdaj, ko se oziram nazaj, jasno vidim prehode, korake, ki sem jih naredila v osebnostni rasti. Pred omenjeno preizkušnjo sem bila že v ekstremih kar se tiče dojemanja ljubezni, preveč otroško nedolžne zaljubljenosti, poetičnosti, navdiha polna in totalno zasanjana, prevečkrat sem zalutala v lasten sanjski svet in občasno je to pomenilo velik razkorak med domišljijo in stvarnostjo. Dobro, da nisem vsega vložila v kakšen po možnosti zgrešen cilj na dveh kosmatih tacah, ker bi utegnila končati klavrno. Drznem si sicer pričakovati, da bo moški, ki bi ga pustila do sebe, čim bližje mojim osebnim idealom, vendar je v izogib razočaranjem dobro lastna pričakovanja prilagoditi čim bližje verjetnemu. No, do danes sem se že nekoliko nazaj zmehčala, tako da sem zmožna napisati kakšno pesem oz. tekst ljubezenske tematike, a vseeno se mi včasih zdi vse skupaj tako bedno, brezsmiselno in kadar gledam na svet razumno, pri čemer odštejem čustva in izumetničenje detajlov, ki pričarajo tisto nekaj, se mi zdi to, čemur pravimo ljubezen, pusto, brezbarvno... Npr. kot parjenje živali, pač nekdo, s komer si nekoč ustvariš dom in družino, povezovali pa naj vaju bi skupni interesi in način življenja. In se pač odločiš preživeti z izbrano osebo več časa. Približno je to to in nič drugega, si mislim. In potem se mi zazdi, da je celo življenje prazno, da je kot matematični račun, v katerem vse steče po tekočem traku, po družbeno pričkovanih tirih, pač do neke meje celo pod mus, ker sovpada z zahtevo po vključenosti v družbo. In nikakor mi ni všeč, kadar tako razmišljam. Poloti se me obup, najraje bi le še butala z glavo ob zid in vprašam se, če res ne moreš iz tega življenja, ki ti je bilo dano, iztisniti kaj več. Včasih je to tudi slabo, ampak že od malega sem postavljala ljubezen v center svojega sveta... Kot oseba močnih čustev sem že v zaljubljenosti iz sebe naredila poeta, ki ima prepolno dušo vsega, kar ga navdihuje. In kadar sem vzljubila, sem ljubila v polnem pomenu besede, z leti sploh pač toliko bolj. Enkrat sem se že sebi zazdela otročja, preotročje sem pač doživljala ljubezen za študentko. Ampak heej, komu mar? It's my life, I have to live it the way that I want it.
Razen tega, da sem vsled dejstva, da sem se preveč razdajala, včasih napačnemu, tega nevredemu moškemu, znala večkrat hudo pasti z oblakov, sem imela vedno nekaj zavidanja vrednega (in kdor bi se mi posmehoval, bi utegnil pač zavidati to zmožnost čustvovanja). Nekaj pač, kar ljudje z leti in izkušnjami izgubijo, pozabijo, tudi očitno zavračajo, ker je pač obveljalo, da to ne doliči odraslim. Ampak vem, živela sem bistveno polnejši lajf, ožela sem ga kot limono, kar je po svoje umetnost. Ljubezen sem rabila, je bila moj navdih za vse, kar sem počela, zaposlila moje misli, me polnila z idejami tako v literarnem ustvarjanju kot pri izoblikovanju lastnega sloga itd. Vse to mi je dalo ogromno in ne obžalujem tega, nikoli niti ne bom. Brez tega bi bilo moje življenje brezbarvno. In puščoba me utruja.
Bistvo tega je, da je to, kako dojemaš ljubezen kot tako, predpostavka za to, kar boš občutil. Kdor verjame, ima to čarovnijo in kdor ne, pač ne. In lepo je verjeti v nekaj lepega, pozitivnega. Ko enkrat gledaš na to z otroško nedolžnimi očmi, si dopustiš občutiti in razen strogega upoštevanja razuma poslušaš, kakor pravijo, svoje srce, si pač pripravljen (vz)ljubiti. Tem bolj kot si dopustiš tako sprejemati svet in lajf, toliko bolj intenzivno boš občutil že samo všečnost določene osebe npr., s časom pa bo razen gole navezanosti iz t.i. zaljubljenosti zrastla posebna vez, občutek povezanosti, ljubezen, za katero so itak dobrodošle tudi lepe stvari, ki pridejo z nasprotne strani.
Izbirčna si, praviš. Edino pravilno. Samozavestna ženska ve točno, kaj hoče, to zahteva in ve, da si to tudi zasluži. Tudi sama sem taka. Ko se pač najde ustrezni kandidat, ki bo deležen tvoje naklonjenosti, se le sprostiš, pogledaš vase in pogledaš s srcem na vse, kar se med vama zgodi, pa smo pri zaljubljenosti. Metuljčki gor ali dol, osebno jih nisem imela pri vseh od par moških, ki so me očarali. Važno je predvsem, da ti njegova bližina (kot tudi vse pač, kar ti nameni - pozornost) daje občutke, ki so lepi, občutek ugodja... Te veseli vse vajino, srečnejša si. Potem si vesela, ker si ga imela srečo spoznati, tak človek te obogati.
Si še zelo mlada, pred tabo je še vse živjenje. Ne sekiraj se, če Pravega še ni bilo, bolje je biti kvalitetno samski kot z napačno osebo (in totalno neumno je biti z nekom le zato, da nisi sam), sploh pa si moraš razčistiti stvari, ki te sooblikujejo v ljubezni, moraš znati uživati najprej sama s sabo, kvalitetno preživeti čas zase, se dodobra spoznati, sploh pa se sprejemati, ceniti in imeti rada (ker to je predpogoj, da imaš lahko rada tudi koga drugega). Te pač še nobeden ni dovolj impresioniral. Vseeno lahko vztrajaš v svojih pričakovanjih, enkrat se bo že našel tisti, ki ti bo uspel zamajati tla pod nogami. Le prepusti se, uživaj v življenju, dovoli si občutiti stvari. Verjemi vase in v to, da te nekje čaka nekdo, ki te bo iz apatične naredil takšno, da boš lahko rekla, da si zaljubljena.
Prišel bo, in kar naj se potrudi zate. Sploh imajo moški radi ženske, ki jim predstavljajo izziv in jih ni tako lahko omehčati. Želim ti nepozabno, noro prvo ljubezen.
men so pa taki stvori všeč 
) Sem že mislila da sem edina... Tudi jaz imam tak problem.. Še nikoli nisem bila zares zaljubljena.. Se večkrat sprašujem, če je z mano kaj narobe?? Nevem, vedno ko se mi kak fant približa (ponavadi so to takšni ki mi niso všeč na pogled), npr. ko grem žurat in hoče plesat z menoj itd, se vedno umaknem, namesto da bi jih poskušala spoznat..