Dita, imaš prav...že celo življenje je zmeda v moji glavi, sploh zadnje leto ko se čedalje bolj približujem nekemu križišču, kjer se bom moral odločiti pač kam naj usmerim svojo energijo, fokus, talente in predanost...In po pravici, še sam ne vem kaj hočem, ena je smer pač v katero gre življenje in sem dober v tem...druga je pa tisto kar si želim od otroštva in se mi dejansko zdi vredna mojega življenja...
Če pa vzamem stvari v roke ali se prepuščam usodi.
Oboje imam rad, zelo rad nadzorujem potek svojega življenja, imam jasno začrtane cilje in želje so vedno jasne (razen zgornjega problema). Po drugi strani, pa včasih rad prepustim da se zadeve razpletejo...jaz pa samo opazujem in uživam v trenutku...skok v usodo zna biti zabaven (sploh v ljubezni).
Moj največji problem je vedno bila moja netaktnost in nepotrpežljivost..odločitev kaj hočem delati naprej, moram sprejeti sedaj...ker sam sebe dovolj poznam, da ko se v meni pojavi neka misel/ideja/želja grem delati tisto zadevo isti moment...in bojim se da bom zaradi svoje impulzivnosti dejansko prizadeval ljudi okoli sebe.
In tega nočem.
Flesherka_ odlično napisano, ja vem da so pravila...nisem anarhist
In ja razumem tvoje mišljenje o svobodi, seveda da morajo obstajati neka pravila v družbi...pač vsak ne more početi vsega kar želi, saj bi nastal kaos.
PV: Isto odlično napisano, vem to je bil vedno moja moč/slabost..da sem samega sebe prepričal, da so ljudje ki so odvisni od mene..Dejstvo je da se moram znebiti občutka krivde, in enostavno delat kar hočem.
Knjigo bom pa tudi prebral.
Še manj pa bi zaradi tega bil v svetrovnem rock bandu.. Seveda moraš biti na realnih tleh in se zavedati kaj se lahko zgodi in kaj ne.. Če se utapljaš v sanjarjenju in živiš na plečih staršev, to nikakor ne pomeni, da boš dosegel kar si želiš, prej obratno. Namesto sanjarjenja začneš tudi delati kaj v tej smeri, se zaradi te želje skušaš čimprej osamosvojiti itd. 
