Kaj je tisto najvažneje na moškem, kar je determinanta izbora partnerja, se razteza od vizualnih lastnosti do notranjosti, nikoli mi ne zadostuje denimo zgolj čudovita postava, ne, tudi se ne bi odločila za bogataša, ker bi me pritegnil denar, sploh če mi sicer ne bi ustrezal, ne bi bila z antipatičnim tipom, tudi ne z lepotcem, ki je podpovprečno inteligenten, zagledan vase, se ne zna vesti.. Sem izbirčna, zahtevam veliko, ne fokusiram se izključno na eno stvar, najsi bo še tako izjemna. Na začetku je videz pač važen, saj se ne vidim z nekom, ki res ni niti malo privlačen, hkrati pa to ne pomeni, da more biti fotomodel za Calvin Klein, sploh če njegova simpatičnost dopušča, da zanemarim kakšno zunanjo pomanjkljivost.. Sicer pa ni najvažnejši, ker videz pač z leti zbledi in v penziji bo pač bistveno, da se lahko z njim pogovarjam. Mora biti inteligenten, dovolj spoštljiv, zabaven, nenadut, po možnosti finančno, sploh pa sicer samostojen, dovolj zrel, samozavesten, vedeti mora, kaj hoče in se znati izraziti na ustrezen način. Posebej cenim iskrenost, odkritost, nesebičnost, skromnost, lojalnost in zvestobo, ki spadajo med meni pri ljudeh zelo važne vrednote, imeti pa morava nekaj skupnega, gledati v isto smer, vsekakor pa me mora privlačiti, oddajati kul energijo, pač v njegovi bližini se morem počutiti super. želim tudi, da je res nekaj posebnega, drugačnega, saj cenim tudi izvirnost, domišljijo.. Pač imam izoblikovano natančno predstavo, kakšen je moj sanjski moški, kljub zahtevnosti in izbirčnosti verjamem, da obstajajo temu podobni primerki in v poštev pride le dober približek tega ideala, saj se cenim in vem, da si zaslužim najboljše. Vse ali nič torej.
Če pogledata malo izven svojih omejenih glavic (tazgornjih mislim) in ne sodita drugih po sebi, bi se vama lahko posvetilo, da nismo vsi isti. Nekateri so se lahko izživeli že do 20. leta, nekateri se ga ne rabijo. Impossible? Not really. Celo proti tistim, ki so dali skozi samo enega partnerja, stari pa so recimo 25+, nimam nič povedat, ker za druge ne moremo pametovati. Jim že tako paše in morda ostanejo s prvim partnerjem skupaj. Za take, ki pa so jih do 21. leta že dali nekaj skoz in se želijo ustaliti z zdajšnjim partnerjem... A to je prehitro? Očitno za nekatere res je, ker jim še do 30. ni dovolj, da hodijo vsak vikend namakat drugam, po možnosti imajo pa še punco.
Če se nama z mojim slučajno ne izide, seveda da bom imela potem čez čas koga drugega. Ampak midva nisva začela pri 16, pač pa pri 20, kar se mi zdi malo večja razlika, pa tudi zveza traja že dolgo časa. On pa tudi ni eden izmed tistih 30 letnikov, ki si v minulih 12 letih še niso dali duška pri alkoholu in se obnašajo, kot da so ga odkrili včeraj. Got a problem with that?
Pa jaz ne govorim o poroki (čeprav tudi s to ni nič narobe), pač pa sem imela v mislih resno zvezo, ki ne vključuje žuranja ravno vsak vikend, ker to očitno za nekatere od vas pomeni zakonski stan in zamujanje ne vem česa.
