Točno takšno razmišljanje je slabo za pedagoško delo. Nikakor ni res, da mora vzgojitelj bit SAMO "zelo potrpežljiv, pazljiv, dosleden in predvsem moraš imeti rad otroke". Misliš, da so pedagi permisivne vzgoje sovražili otroke? Oziroma jih niso imeli radi? Seveda so jih imeli radi, samo ravno v metodah, v praksi, v tehnikah, v teoriji je bil problem. Imeli so radi otroke, bili so potrpežljivi, pazljivi, dosledni, AMPAK so uporabljali vso napačno teorijo. To so seveda izvedeli šele ko se je vzgoja nekaj generacij pošteno izkrivila(s tem rojstvo sodobnega narcisizma in potrošniškega človeka).
Tudi pred permisivno vzgojo, ko je prevladoval drug model v pedagoški doktrini, so pedagogi imeli otroke radi, bili pazljivi, dosledni, potrpežljivi tralala, ampak je bila spet teorija in tehnika napačna. Ubistvu smo ravno zdaj v nekem obdobju, ko pedagogika razvija nove modele, ki se izvijajo iz permisije, represije in vodijo k modelom, kjer je otrok samostojen posameznik, kjer odrasel ni končna avtoriteta ipd.
Biti vzgojitelj je nemogoč poklic

ker se pedagog ne ukvarja z roboti, temveč bitji, ki so si vse prej kot enaka. Temu se danes pedaoški koncepti prilagajajo, bistvo je otroku pomagati odkriti samega sebe in mu pri tem pomagati, ga voditi( in izobraževati jasno). Ne vzgojiti otroke v določen vzorec, v armade poslušnih državljanov.
Jasno, tako se je pedagogika spreminjala skozi čas in družbo v kateri biva. Vzgojitelji so bili včasih drugačni, hej, tudi naši starši so bili drugačni, vrednote drugačne in vzgoja prilagojena času.
Tako da uspešen vzgojitelj ali učitelj je tisti, ki predobro pozna teorijo pred vsem, nato to teorijo in koncepte na vsakega otroka posebej to prenese na potrpežljiv, dosleden način in z veliko mere ljubezni, spoštovanja, tolerance in primernega pedagoškega odnosa.
Teorija je tu zato, da nas uči o preteklih napakah, o preteklih uspehih, o različnih raziskavah, množičnih pristopih in konceptih, ki bodo ali morda ne delovali, o pravicah otrok, pogledu na otroka, spoštovanju do otroka, o različnih vejah avtoritete, načinih delovanja vrtceh, do izbire igrač, okolice, pohištva, prostorov, načinov poučevanja in zabave..
Teorija je tu, zato, da ko bo neka vzgojiteljica, ki ima za sabo par deset otrok, ki jih ji je ratalo obvladat in "vzgojit", znala pristopiti drugače, enako dobro, če ne boljše, z otrokom, ki je drugačen.
Resnica torej je, da vzgojitelj/učitelj in morda celo profesor, mora imeti "nekaj več". Nekaj, kar smo zagotovo vsi opazili pri vsaj enemu vzgojitelju, učitelju, profesorju v svoji šolski zgodovini. Na žalost je pa res to edina stvar, ki je pedagogika nikakor ni sposobna preverit, preučit, niti nima resursov za to v današnji družbi, kjer je vse bolj pomembno. Sicer pa je dandanes vzgojitelj in učitelj tako močno izgubil na avtoriteti, da je pedagogika v zelo slabem položaju. Tega poklica se žal ne spoštuje več, vsaj ne v takšni meri kot se je včasih(spet, pedagogika se spreminja z družbo) in seveda imamo na koncu tudi precej uspešne in dobre vzgojitelje in učitelje, ki v svojem poklicu obupajo, ker nimajo nikakršnega dovoljenja za inovativnost, kreativnost v delu z otroci.
Bla bla bla, mal sm zašla vglavnem

imam izjemno rada to kar študiram

Bistveno je pač, da mora vzgojitelj imeti VSE, teorijo, ljubezen do otrok, potrpežljivost, doslednost, predvsem paspoštovanje in etičen odnos do vsakega edinstvenega živega bitja + tisto nekaj, ko rečeš "waw ta pa res zna z otroci!".
Tega žal ne moremo doseči povsod in vedno, velik razlog je tudi to, da se bo malo ljudi spravilo v takšen poklic, če je včasih celo zaničevan in se vzgojitelj ali učitelj komaj preživlja. Jaz sem vsekakor za to, da pomočnik vzgojitelja nebi bil samo srednješolec z enim letom tečaja, ampak to potem zahteva celotno spremembo sistema javnih služb, jedra pedagoških študijev in poklicev, vse to je pa na nepredvidljivih tleh, družbi.
It was forever..but it didnt last long..