^^

To me je zdaj spomnilo na eno zgodbico ...
Poslovnež, z doktoratom iz ekonomije stoji na pomolu, kjer pravkar pristaja majhen čoln, v katerem sedi ribič. Na dnu čolna leži manjša mreža, v katero je ujetih kakšnih deset manjših rib. Poslovnež pohvali kakovost ujetih rib in ribiča vpraša koliko časa je potreboval, da jih je nalovil. »Ne dosti,« mu odvrne ribič.
Poslovneža potem zanima, zakaj ni dalj časa ostal na morju in nalovil več rib.
Ribič mu pojasni, da mu to zadostuje za zadovoljitev trenutnih potreb.
Poslovnež ga vpraša: »Ampak kaj pa sicer počnete čez dan?«
Ribič pravi: »Dolgo spim, potem grem malo ribarit, se igram z otroki in uživam siesto s svojo ženo, gospod.«
Poslovnež se nasmehne in mu pove, kakšno izobrazbo ima in da bi mu lahko pomagal, da nalovi več rib, da si z več denarja lahko kupil večji čoln, da bi si kasneje lahko omislil ribiško ladjo, nato ribiško floto in nato veliko podjetje. Ribe bi lahko prodajal tovarni konzerv, dosegel bi še več dobička in investiral naprej.
Ko poslovnež obmolkne, ga ribič vpraša: »Ampak, gospod, koliko časa bi vse to trajalo?« Poslovnež pravi: »Od petnajst do dvajset let.«
Ribič pravi: »Kaj pa potem?«
Poslovnež pravi: »Ob pravem času bi prodal podjetje in ribiške ladje in zaslužil milijone.« Ribič pravi: »In potem?«
Podjetnik reče: »Potem bi se upokojil, preselil bi se v obalno ribiško vasico, kjer bi lahko dolgo spal, malo ribaril, se igral z otroki, z ženo užival siesto, se ob večerih sprehodil do vasi, kjer bi srkal vino in igral na kitaro v družbi svojih prijateljev.«
Ribič vzklikne: »Saj to imam pa že zdaj!«