sem nova in niti ne vem, če ste že kdaj obravnavali temo, o kateri bom govorila.
Vseeno bom na kratko povzela eno sicer na prvi pogled manjšo težavico, čeprav meni večkrat vzame kar nekaj dobre volje..
Pred nedavnim sem se zapletla s fantom, s katerim se pogosto vidiva (kadar se le utegneva časovno uskladiti) in kateri mi je bil všeč že dolgo pred tem.
Ko sem se z njim prvič dobila na kavi, sem odšla domov kot pijana, ponoči nisem mogla spati, knjige za izpit pa sem dala za nekaj časa na stranski tir, ker enostavno nisem mislila na nikogar drugega kot nanj...

In sedaj, po kakem mesecu, do njega ne čutim več takšne strasti in želje po druženju.. Nenadoma me iz takšne zagretosti, celo obsedenosti z nekom, doleti takšna hladnost, da sem jezna še sama nase... Nikakor ga ne želim izgubiti kot prijatelja, ampak ne vem, kako bi on to sprejel...
Kako povedati fantu, ki ti reče, da si njegova sorodna duša, da te ljubi in da si želi imeti s teboj otroka, da tvoj pogled ne seže tako daleč in da ne veš, če bo pot do tja sploh kdaj pripeljala? Kako izreči nekaj nekomu, ki ti da vse, kar lahko in se ti razda v največji možni meri?? Vse to zelo cenim in zato sem raje tiho, a v sebi se mučim...Grozno mi je, nočem ga razočarati! Če si rečem, da moram povedati resnico, potem pred njim "zmrznem", ker me je strah njegovega odziva in da ga bom izgubila, da ga nikoli več ne bom videla....
Tega ne povem nobeni prijateljici, ker bi zagotovo vse rekle, da se mi je zmešalo..skoraj vse so že z nekom v zvezi, s katerim že planirajo recimo, kako in kje bodo pazili na svoje vnuke čez pol stoletja (okej malo pretiravam, ampak veste, kaj hočem reči...

torej, če se mi je zmešalo, se mi je že zdavnaj...in ne vem, kako naj se spravim k sebi, občutek slabe vesti je tako grozeeeen...
najbrž sem vse skupaj napisala precej zmedeno, ampak thats me!:)
Maria