Ej, jaz sem imela podoben problem, ko sem se preselila v LJ in nehala vozit (svojega avta nimam). Po enem letu me je bilo vožnje že praktično strah, pa ko mi je kolega posodil svoj avto, ni bilo nič bolje (jaz sem se učila na dizlu vozit, tudi doma imamo dizla, ta avto je bil pa bencinar in mi je kar pogosto crknil
).
No, potem smo pa problem rešili tako, da sem se zmenila z mami za njen avto, ki sem ga navajena, in sem naredila ene par daljših voženj (najprej po 'domačih' cestah, potem pa še drugam po Sloveniji), da sem se prepričala, da še vedno znam čisto dobro vozit
In guess what, zdaj je vse OK. Šlo je res samo za to, da sem se bala, da enostavno ne znam več vozit avta, in zdaj ko vidim, da ga, se tudi lažje prilagajam drugim situacijam (npr. tujim krajem/cestam ali pa drugim avtom), ker ne pomislim najprej na 'omgggg jaz sem nesposobna
' ampak se usmerim v reševanje problema.
Kar se pa tiče trobljenja, gre pa tudi meni dostikrat na živce, ampak vedno pomislim na to, da jaz že ne bom tvegala prometne nesreče samo zato, ker se nekomu mudi oz. je nestrpen. Pa moraš se zavedati, da pri nas ljudje izjemno radi visijo na hupi, vsi so carji in bi v naselju vozili 90, potem pa prideš na avtocesto in ugotoviš, da bi pa tam tudi peljali 90. x)
, pejd na Dolgi most, npr., tam parkiraj in z busom naprej..loh pa tud s kolesom! 