
Končno se tud jz javljam tukaj s svojim "problemom" in se tako vključim v klub jamrajočih ljudi...

Za kaj se gre? Torej, kot večina že ve, sem v tujini že 4 mesece in še prbl.1 mesec bom. Vse to obdobje sma z mojim dečkom lepo speljala, ni blo panike, niti nekih kriznih situacij. Edino en problem je, o katerem sma se že večkrat pogovarjala, pa se nekak ne premaknema.
Namreč, njemu ogromno pomeni pozornost. Ogromno pozornosti mi daje in si tudi želi to pozornost nazaj. Npr. lepe besede, vsaj enourni pogovori po skypu vsak dan, smsi...Tudi, ko sva fizično skupaj, se on zelo rad crklja, boža, dotika, kr naprej neki žoka po meni.
Jaz sem pa čisto kontra. Ne znam laskat z besedami, neprestano dotikanje mi gre na živce, nimam potrebe se sploh slišat vsak dan, kaj šele čebljat po eno uro, saj sploh ne vem, kaj naj govorim...in se mi zdi, da me vsa ta pozornost precej utesnjuje. Še bolj pa, ko pričakuje, da mu bom to tudi vračala.
Kako naj mu vračam, če pa mi ne dovoli, da bi ga sploh začela pogrešat?
Z domačimi se slišim povprečno 1x na teden. In jih že ful pogrešam, komaj čakam, da jih vidim. Pa jih tudi najprej 3 mesece nisem sploh nič pogrešala, ampak zdaj se pa že kar veselim, da grem domov, da bomo spet skupaj...
Medtem ko njega še nič ne pogrešam. In se bojim, da bom prišla čez en mesec domov, on bo čisto zmešan name, jaz pa bom po enem tednu rabla oddih, ker bo hotel preživet vsak prost trenutek z mano. Po 5 mesečni odsotnosti. Heh.
No, in ravno prej sma mela spet 1,5 urno debato, in sma se tudi o tem pogovarjala in prišla do zaključka, da naj ga pač jaz pokličem, ko se mi bo zazdelo, da to rabim. Zdaj me nekak bremeni vse skupaj, sploh ne vem zakaj...pač, no, saj niti ne pričakujem neke rešitve, ker sma se itak pogovorila o tem, ampak na splošno, kak je pa vaš pogled na to?