Da sem odprla to temo je bilo za to da vidim kako je kaj pri vas. Eni tako eni tako
odprla sem jo tudi zato, ker meni je bilo na začetku WAW it od doma in na drugi konec slovenije, novi ljudje, novo okolje, sama zase, prihajam odhajam domou (v novem kraju) kadar želim itd, vpisala sem se na fax, uživala nekaj časa študentsko življenje, sošolke, sošolci...
zdej ko pa sem šolo obesila za nekaj časa na klin in vmes še ponavljala letnik, so se stiki s šolo in sošolci porazgubili, vse se je spremenilo, začela sem uživat bolj "normalno" življenje v smislu, študentsko delo, domačini in žuri za vikend (nič kaj več študentski žuri). Službo imam sanjsko, sicer ne vsakodnevno, nekaj prijateljic za kavo imam, s sodelovkami se razumem, amapk več ali manj sem sama. Cimrov skoraj nikoli ni doma, jaz sem dostikrat fraj,.. Tisti, ki jih poznam delajo po cele dneve ali pa so v zvezah in kot zanalašč nima nihče časa ko ga imam jaz (imam ga pa na pretek). Osebne opravke se naredi dopoldne, grem se malo naokoli in potem celo popovdne nikjer nikogar. Nisem človek, ki bi bila po cele dneve doma zato je to nevzdržno. Ko se zgovarjam s kolegicami iz domačega kraja in poročajo kaj se kje dogaja in ko malo po tračamo, me zadnječase vedno prime domotožje, ko pomislim "jaz sem tam doma, tam vse poznam, mene pa tam ni". Po drugi strani pa vedno ko pridem v domač kraj (kar pogosto) ne zdržim več kot nekaj dni in me vleče nazaj v moj "drugi dom" zaradi kraja samega in ker dolgo s starši ne zdržim. In potem mi kolegi/ce z domačega kraja kdaj in kdaj pojamrajo kako je njim dougčas, ker en dan ni nikogar za it ven al pa negrejo zaradi slabega vremena, ker so bolni, ampak oni vsaj imajo doma starše,brate/sestre, babice... jaz pa v takem primeru, tukaj kjer sem, nimam nikogar! Ko sem doma, nikjer nikogar, bolna ali slabo vreme nimam zraven NIKOGAR. Tako, da če je njim doučas, ko imajo doma še pol bajte ali pa psa, kaj naj rečem potem jaz??
Ne mi govorit kaj vse lahko počnem zunaj tudi sama, ker to mi ni problem. Sem šla sama tudi, rolat, kolesarit, načeloma naredim vse sama. Kdaj in kdaj ima kdo čas, gre z menoj, več ali manj tako nimajo časa. Zaradi vsega tega sem zbegana, kaj sploh hočem. Hočem biti tu kjer sem ali it nazaj domou, kjer so moji kraji, moji ljudje,.. Po eni strani mi je tu kjer sem lepo, še toliko je za naredit in doživet, samo če ni več neke družbe, ni akcije, pustolovščin, obiskov,.. NI. Večina, ki bi rekli, da jim je podobno imajo sigurno fanta/punco pa bi še vedno jamrali. Lej taki imajo vsaj fanta/funco, ki jim je na razpolago in ga lahko kadarkoli pokličejo in gredo k njegovim staršem, pa imajo piknike, pa ti je lahko še vedno brezveze in dougčas amapk vsaj imate nekoga. Jaz pa imam vse pa nobenega. In ko revije pišejo vzemite si kdaj 10 min samo zase bla bla bla...jaz si lahko zase vzamem cel teden
malo šale ampak resnica. Nekaj časa ti je to v užitek potem pa ne več. Sicer mi nemanjka nič. Imam streho nad glavo, imam super cimre /takrat ko so doma), imam znece/znanke (ki so super ko imajo čas), dan si lahko urejam po svoje, če želim delam doma salte ali pa zunaj se sprehajam... samo še vedno me prime, ko pomislim, da sem v tem kraju sama samcata
In niti nevem kako bo drugo leto, ko mislim oz morem nadaljevat študij. Počutim se kot bedak, ko bi lahko študij že končala pa ga nisem in nisem delala nič od kar sem tukaj, nikamor prilezla, zabušavala...in zdej spet od začetka oz od sredine. In če bom tu dokler ne končam šolanja bo že skoraj tiktakala moja biološka ura
Saj so mnogi dougo delali študij, nekateri so ga oz ga še pri 30ih, samo jaz nemorem šeenkrat skozi vse to. Kot da bi me kdo brcnil na začetek, "ni bilo dobro narejeno, gremo šeenkrat!" (a čas gre naprej, jaz pa nazaj!).
Sem res edina, ki se obremenjuje s takimi težavami, ki za nekoga mogoče sploh niso težave? Mogoče mi res samo manjka neka družba in malo bolj aktivno življenje pa bo. Domou grem lahko še vedno kadarkoli na počitnice ali obisk. Ampak lahko se udeležim vseh aktivnosti, še zmeraj se bom počutila sama tukaj!
Še vedno pravim imam vse in obenem nič in vsak dan sem hvaležna za mojo družino in vse ljudi ki me obdajajo in vse kar imam da lahko normalno živim, ampak šele zdej vidim kaj pomeni biti osamljen!
Ne kritizirajte ta post, če želite delite izkušnje ali nasvete ali karkoli prav, samo prosim ne biti pametni, ker v realnem življenju in na mojem mestu ta "osamljenost in zbeganost" ni tako samoumenva in "lahka" stvar!
in vbistvu mi cel čas, do moje selitve v Ljubljano (pred pribl. 5 leti) ni bilo preveč prijetno.. bila sem vajena velikega mesta, tega na štajerskem pač ni bilo.
lajf sem si uredila po svojem okusu, lahko sem sama, tukaj ni tistega zakompleksanega mišljenja, strah pred drugačnim.. lahko sem, kar hočem! na štajerski konec me ne vleče nič, razen ena dobra frendica pa občasno zapogrešanje mame in sestre.. tja se vračam pribl. 1x na 2,3 mesce in upam, da se nebom rabila nikoli več vrnit. pomoje bom ostala vsaj tukaj.. čeprav me fuuuuul vleče še kam naprej. ampak zaenkrat bom v moji prelepi Ljubljani.. kjer se počutim prvič po desetih letih prav doma
), en in isti folk, kr naenkrat se mi zdi da nič ne dogaja (sploh ko slišim/berem o dogajanjih v tujini, o izmenjavah itd) in mam zmeri večjo željo spokat v tujino. Po pravici povedano zame LJ pač ni mesto v pravem pomenu. "Sanjska" destinacija je mesto, kjer sm se vedno počutla domače in mi je všeč vsak najmanjši kotiček k sm ga vidla, čeprou ne znam jezika. To vse je bolj v moji glavi, nimam jajc za se dejansko kam premaknt. Tko da bom najverjetneje ostala v LJ in se nekako sprijaznla s tem kar dobim od tega mesta. Domou se vračam vsak vikend (če se le da), k tudi če nism bla nikoli pristaš primorske (pa če je še tko fajn vreme in morje oddaljeno 20min), se je lepo vrnt nazaj, sploh poleti sm 3 mesce doma, k LJ je pa res katastrofa v tem času - beton, beton, beton in 35 stopinj. Slaba kombinacija. 
)
