Mogoče ti bo moja izkušnja kaj pomagala...ja, definitivno razumem kako je to ko imaš nekoga noro rad in bi zanj naredil vse, nekdo ki ti pomeni največ na svetu...ubistvu so te opisi smešni v primerjavi s tistim kar čutiš.
Sem sama doživela to, jaz sem se noro zaljubila (prvič) in to lahko rečem res na prvi pogled... sem bila 100% da bom z njim do konca življenja, trapasto, ampak res.
Najina zveza je bilo čisto mučenje, ampak kar nisem mogla stran...po neki zdravi pameti naj bi bilo lažje oditi če je tip kreten, ampak temu ni tako.
Skratka, jaz sem bila zaljubljena vanj približno 4 leta, razšla sva se več kot leto nazaj (s tem da je vmes prijokal nazaj, dovolj da me je psihično potolkel, potem je odšel) in lahko rečem, da sem ga skoraj že čisto prebolela. Ne jočem več in kar je glavno, tiste navezanosti nanj ni več. Kar malo žalostno, ampak čustva minejo in vsakogar se da prebolet. Seveda ko spoznaš, da je to res konec, prej ne boš prebolela. Čas ne bo zacelil ran, če boš samo čepela doma in pasivno čakala.
Če te je on pustil, te je pustil z razlogom, ker je bil o tem prepričan. Ni se odločil za to čez noč, če pa se je, pa itak nočeš biti s takim človekom. Včasih rabiš biti sam, da sploh ugotoviš kdo si in kaj hočeš, poslušati razum in ne srca.
Sama sem mislila, da nikoli ne bom našla nekoga ki bi me pritegnil tako kot on, ampak sem. Sicer s tem novim ne doživljam neke happy love story, ampak hej, vsaj o nekom drugem razmišljam ko grem spat.
Rabila boš veliko časa da boš prebolela in ne zahtevaj preveč od same sebe. Zlomljeno srce rabi veliko časa. In na koncu se boš naučila ogromno iz te izkušnje. Vsaj jaz sem se. Razumem to bolečino ki jo doživljaš, ampak vedi, da nisi edina in da bo bolje. Preizkušeno in potrjeno s strani tisočih deklet in fantov!
Dobro zdej sm se pa razpisala, upam da je kaj pomagalo.
Don't let your hurts of yesterday, ruin your hopes for tomorrow.
