Skratka, sploh ne vem zakaj pišem in sprašujem :S, ampak verjetno zato, ker moram iz sebe spraviti stvari, ki me mučijo in jih deliti z nekom, ki me ne pozna, saj želim 1x prejeti samo objektivno mnenje brez vpletenosti katerih koli čustev.
Na čisto nič poseben dan sem mesece nazaj spoznala nekega fanta, malo čez 20 let. Čez čas sma postala dobra prijatelja, ki sta vsak dan čepela skupaj in počela vse, kar se jima je zahotelo, zaželelo...brez kakršnih koli zavor in skrivnosti. Imela sva prekrasno obdobje in se v očeh drugih obnašala kot fant in punca, sama pri sebi pa sma si govorila, da sma le prijatelja, ki živita za sedanjost in uživata vsak dan posebej. Kljub temu pa da je on želel stopiti stopničko višje, pa ta korak naprej ni biu možen zaradi mene, saj sem bila v tej "zvezi" vpletena brez globljih čustev, ki pa se jih takrat ni in ni moralo pričarati
. Čustva, ki sem jih gojila do njega, so bila zgolj prijateljska, ki so imela še določene ugodnosti pri katerih je bila sama ravnodušnost, saj je šlo le za užitek in druženje. Zaradi takega obnašanja, pa se je tudi sam sprijaznil, da iz te moke ne bo veliko kruha. No in tisto obdobje se je nekako zaključilo z mojim odhodom prihodnosti nasproti v drug kraj, sam pa je začel trditi, da tako ali tako, tudi če bi imela priložnost, ne bi uspevalo na tak način, In tako je minil prvi mesec, drugi, tretji, četrti brez stikov.
Potem pa sem se vrnila domov v svoj kraj, kar pa je prineslo ponovno snidenje in druženje ter do nekaterih novih spoznanj. Dolgo, ampak res dolgo sem si zatiskala oči srca, da do tega fanta ne čutim nič več, kot le prijateljstvo in da nanj gledam kot na osebo s katero sva preživeli skupaj ogromno časa in uživali v spontanosti vsakega dneva posebej.
Ta trenutek pa lahko samo rečem, da mi je žal, da nisem priložnosti zagrabila takrat, ko mi je bila dana na pladnju. Takrat, ko mi je ponujal srce in ko sem svojega zaklenila v skrinjico. Danes ne mine ura, minuta, sekunda, da mi ne bi hodil po glavi. Vsako srečanje mi prinese največji nasmeh na obraz, vsaka njegova beseda me omami, premami, vsak njegov pogled me popolnoma znori in popelje v deveta nebesa in sam pogled nanj, me popelje nazaj med najlepše spomine, ki se nahajajo v moji glavi. In vse svoje občutke, misli in čustva zadržujem v sebi. Resnično me je strah se izpovedati. Strah me je odgovora. Strah me je reakcije. 6 čut mi govori to, da sem priložnost zamudila in da je šel tudi on naprej, saj pravi da je srečen in mu nič ne manjka. In vprašanje za vas: Ali res velja pregovor, priložnost zamujena ne vrne se nobena?
Čeprav se ni končalo happily ever after, mi je blo največ vredno da sem probala, ker drugače bi se verjetno še zdaj spraševala ''what if....''. Tak da, ti kar pogumno 
