zame so dokaj zgodej vedl, da bom punčka, in so izbiral med imenom, ki ga imam in pa Sergeja na mojo srečo so se dobr odločili. Če bi bla fantek, bi bla pa Erik, Luka al pa Tine.
Meni bi bilo, v kolikor bi bila fant, ime Nejc. Sem pa s svojim imenom izredno zadovoljna. Sicer sem imela manjšo krizo v vrtcu, ker so vse bile Nine, Tine in Nuše (nič žaljivega ne mislim s tem. Hočem le povedati, da je bilo veliko deklic z omenjenjimi imeni, s katerimi sem se odlično razumela in sem hotela takšno ime imeti tudi jaz) in je bilo nekaj pritoževanja z moje strani. Od vstopa v šolo dalje pa se je stvar spremenila.
Sem pa imela v srednji šoli profesorico, ki me ni želela klicati po pravem imenu in je trdila, da mi je v resnici ime drugače in češ da je moje ime s katerim sem se predstavljala, zgolj ljubkovalna izpeljanka. Ampak sem stvar rešila tako, da se na njene klice med poukom nisem oglašala, dokler me ni začela klicati po pravem imenu. Še sedaj sem jezna nanjo, ko se spomnim te kolobocije.
Drugače pa nimam nobenega x, y, z imena, ki bi bilo takooooooooo nenavadno. Zgolj staro slovensko ime.
^^zakaj pa to?
Če že, bi še razumela, da se hčerki da žensko verzijo očetovega imena in sinu moško verzijo maminega (* če obstajata taki verziji), ampak..otroka po sebi/partnerju poimenovat? Men se zdi, da to predvsem zmešnjavo dela.