Evo tema zame

. Tudi jst komaj čakam, da tamala zaspi in da si privoščim urico zase. Kako je bilo pred/med nosečnostjo? Kaj pa vem....tega strahu nisem imela. Otroka sem si zelo želela in strah pred tem, da ne bom imela časa zase, ni bil prisoten oziroma ga je zasenčilo navdušenje zaradi otroka. Ko pa se je rodila pa.....auch....kaj mi je tega treba bilo

delo, delo in samo delo. Podoji, previj, uspavaj. Podoji, previj, uspavaj. Podoji, previj, uspavaj. Prve tri mesece nisem vedela, kako mi je ime. Dojila je na dve uri (cca 10 krat dnevno), previjala se je na dve/tri ure. Dojenje je trajalo cca 30 minut, tako da je dan izgledal nekako takole.
6.00 - 6. 30 - dojenje
6.30 - kupček, pleničke, ujčkanje....zaspala nekje ob 7.30-ih. Si misliš, hvala bogu, a kaj ko ob 8-ih spet
8 - 8.30 - dojenje
8.30 - 9.30 - podiranje kupčka, krči, jok in ujčkanje. Zaspi ob enajstih, ob 12-ih gremo jovo na novo.....itd
In tako dan za dnem, ene tri mesece. Potem že malo več poje, in se ne doji na 2-3 ure. Pa minejo prvi 3 meseci, konec krčov, začnejo rasti zobki. Pa se zobki umirijo, pa pride postavljanje na noge in padanje.
Pa si misliš, ko bo shodila, bo lažje. Ne bo je treba 24/7 nositi po rokah. Ampak ne. Zdej je treba teči za njo. Je bilo fino, ko ni hodila, in te je počakala tam, kjer si jo odložil (posteljica, igralna podloga...).
Vglavnem, dela je ogromno, ampak ko mine prvo leto imaš vsaj ponoči mir. Ob devetih zvečer zaspi in do zjutraj imaš "čas zase". Pa vsake toliko (cca enkrat mesečno) gre na obisk k babici in prespi pri njej, tako da si lahko malo privoščiš.
Ko pa je enkrat staro tam 2 leti, pa ni več težav, samo lepi trenutki. Plenic in flaške ni več, kar ti prtljago olajša za 5 kg in lahko greš npr ven na kosilo. Vzameš otroka in greš....ne kot prvi dve leti, ko vzameš otroka, pa stvari za preoblečt (če pride kaj mimo plenic), pa previjalno torbo s podlogo, robčki, kremo, plenicami. Pa flaško z prekuhano vodo, pa mleko v prahu, pa rezervno flaško z vodo, če bo slučajno premalo, pa dudo, pa najljubšo igračko, pa voziček, pa lupinico za v avto, pa senčnik za na voziček, pa žogico......Cela potovalka stvari za vlačit, četudi greš samo za dve uri v Mostec.
Vglavnem, naporno a lepo. In hitro se navadiš na to, da je tvoj čas po deveti uri zvečer. Popoldne pa sestavljaš hiše iz kock, rišeš drevesa, gledaš risanke in brcaš žogo. Roko na srce, igra z otrokom je zabavnejša od preplesane noči ali komedije z skledo kokic in dragim
Biti mačeha je najverjetneje naporno, igra in ukvarjanje z otorkom, ki ni tvoj, je težje kot igra z lastnim. Vsaj tako jst opažam, ko čuvam nečaka. Eno popoldne s tem mulcem (ima 2 leti) me utrudi, sem vsa izmučena in znervirana. Ko sem s svojo hčerko, se mi to nikoli ne zgodi, pa je večji lump od nečaka. PRag tolerance in moči, ki jo imamo nekje skladiščeno za lastne potomce, je neverjetno visok.