Ne razumem, kako lahko kar tako zapustiš človeka in ne razumem kako se lahko občutki tako spremenijo. Vse je bilo kao okej, kvaliteten odnos.. Res pa je, da se nisma nič kej prepirala, ker se z njim enostavno ne morš, bolj kot ne stvari zadržuje v sebi in imam občutek, da se mu je skoz nabiralo. In tega mu res še ne morem oprostit, da mi ni sproti povedal zadev, da bi lahko vsaj kaj poskusila spremenit oz. se prilagodit.
Ne znam sprejet te zavrnitve, ker sem bila res prepričana v naju in tudi on je biu ves čas tako prepričljiv in zanesljiv. Rekel je, da si želi spremembe, da si želi nekega novega začetka in da bi rajše bil sam kot pa z mano, ker si trenutno še ne predstavlja, da bi s komerkoli preživel celo življenje in da bo o tem razmišljal pri 30, 40-ih letih.
Po eno strani ga razumem, po drugi pa spet ne... Njemu sem bila prva punca in je tudi sam rekel, da verjetno mora doživet še kašne bolj negativne izkušnje, da bo znau cenit najino stvar.
Boli, boli, boli.
Nekako bom že, saj tudi meni paše ta čas s sabo in ga jemljem predvsem kot priložnost zase. Ampak na trenutke se mi zdi vse tako zelo zakomplicirano. Kot da nikoli ne bom zmogla tega. Najraje bi vse te spomine vrgla ven iz svoje glave in pozabila na vse. Ampak ne gre tako, z njimi pa tudi ne znam. Pa saj se mi dopadejo kateri drugi fantje, ampak nič konkretnega si ne predstavljam z nikomer, tudi bluzila še nisem z nobenim... Prou nek odpor čutim do njih, strah me je.
Kako naprej? Kam naprej? Če me je strah, da bo vedno samo on... In nisem pripravljena sprejeti ničesar novega, nikogar novega... Tudi njega ne več. Tičim nekje, kjer ne morem brez njega, niti z njim. Itak nimama kontakta, na začetku ga je še malo zanimalo če sem okej itd... potem pa sva prekinila vse stike. Tudi ko ga naključno srečam, mu ne pustim niti malo blizu k sebi. Zame obstaja samo še tisti fant, ki je bil takrat, ob meni.
Sploh si ne predstavljam biti s kom drugim kadarkoli, ker je res še vedno samo on, neka iluzija... Nihče ni kot on, drugačnega pa nočem... A se bo to kdaj spremenilo? Včasih kar nehat verjet v to... Včasih si želim, da bi mi vsaj malo pokazal, da mu ni vseeno... Pa se mi vedno bolj zdi, da mu je in da je že daleč stran... Se zabava, ima fino, pa saj to je dobro... Boli le, ko sem slišala, da je biu z neko drugo kar tako-one night stand...
Vesela sem, da je našel svoj mir in upam, da ga bom kmalu tudi jaz... Nikoli pa ne bom ponosna na to, da sva šla kar stran drug od drugega, to je najlažje narediti.
Moram pa priznat, da bi na nek način še vedno rada bila 'edina' zanj in da bi ga nekaj pripeljalo nazaj k meni... Vem, da so to slabi občutki... Kako se jih znebiti? Kako si priznati, da očitno nisem prava punca zanj, da si želi nekaj drugega? Kako to sprejeti, ko tako prekleto boli, če si prepričan, da je on pravi zate? Ne morem verjeti, da me ne vidi več na takšen način
Če je pa kera iz Maribora ali okolice pa se lahko na kaki kavici dobimo pa malo predebatiramo to kakšni prasci so tipi, mam ravno tako obdobje..