alexxa napisal/-a:tista začetna kemija ko ti je nekdo pač tako lep, da nič ne moreš in se tudi ne moreš - enostavno ne znaš, nič pametnega pogovarjat, ni nič vredna.
Potem pa si človek pride na plano s tem, da je veliko bolj pomembno, da te človek zna nasmejat, te ne dolgočasi če se menita, če se zna pogovarjat in pogovor naredit zanimiv, da sodeluješ v enaki meri kot on... Potem pa pride tista prava kemija. OK, seveda ti mora bit človek tudi vizualno všeč, ampak dejansko je pa (vsaj pri meni) karakter tisti, ki bo odigral glavno vlogo. Kaj boš z nekom, ki ti je samo lep da bi ga poljubljal pet ur skupaj, pogovarjat pa se ne zdržiš niti pol ure?...
Mi ni noben tko lep, da bi zarad njegove lepote okrog padla. Pa tud nihče tolk prismuknjen, da se nebi mogla 10 min z njim pogovarjat. To sta dve skrajnosti. Tud te pomoje ne bo nihče skoz v smeh spravljal, se pogovarjal.
Tko, da mora kar oboje bit, če ni enega tud drugo ne bo prišlo. Vedet moraš tud, da ne bo skoz celo življenje vse lepo, ker pridejo razne obveznosti in težki trenutki in je tud važn kako se v teh situacijah nekdo znajde.
Drugač bi pa vsaka rajš zbrala tistega, ki je vizualno privlačen in se zna pogovarjat, kot tistega, ki je samo privlačen pogovarjat se pa ne zna.
no saj, a ni logično, se mi zdi da smo vse tko narejene.. Drugi primer je primeren samo za avanturico, v resno zvezo pa vsaj zame, nikakor ne vodi.
S čimer ni rečeno, da te3 mesece zanemarjam razum, jasno, da preizkušam tudi druge kvalitete, le pomembnejša mi je kemija v tem obdobju.
