Jaz lahko pa povem iz svoje izkušnje, da tista začetna kemija ko ti je nekdo pač tako lep, da nič ne moreš in se tudi ne moreš - enostavno ne znaš, nič pametnega pogovarjat, ni nič vredna.
Imela sem en tak primer; tipo mi je bil ena a na videz, in sem ga "dobila", šla sva na drink in same sebe nisem prepoznala. Sem resna in vse, ampak pri tem tipu mi je šlo samo za to, da čim prej dobim poljub od njega in se mi je prav fučkalo, kaj mi on govori ker sem imela v glavi samo eno stvar. Nisem se bila pripravljena menit o ničemer osebnem, samo take neke napol opolzke stvari so bile... No, po telefonu je bila komunikacija enaka, v živo pa so padali samo objemčki in poljubčki in če je že bil kak pogovor, je bilo samo o tem, kako sva si všeč ipd.
No, čez čas sem pa ugotovila da ga v bistvu sploh ne poznam. Samo telesna privlačnost; sva se poskušala kaj bolj resnega menit, ampak me je dolgočasil, zelo dolgočasil in ga nisem mogla poslušat dlje kot 10 minut, ne da bi ga prekinila s kakšnim svojim "opolzkim" stavkom.
Potem pa si človek pride na plano s tem, da je veliko bolj pomembno, da te človek zna nasmejat, te ne dolgočasi če se menita, če se zna pogovarjat in pogovor naredit zanimiv, da sodeluješ v enaki meri kot on... Potem pa pride tista prava kemija. OK, seveda ti mora bit človek tudi vizualno všeč, ampak dejansko je pa (vsaj pri meni) karakter tisti, ki bo odigral glavno vlogo. Kaj boš z nekom, ki ti je samo lep da bi ga poljubljal pet ur skupaj, pogovarjat pa se ne zdržiš niti pol ure?...
... xoxo