Popolnost ne obstaja, nikoli ne boš dobil točnega tega kar si želiš. Tist globok, pristen, povezan in čaroben odnos, zvezo si zgradiš, ustvariš. Zarad tega se najdejo takšni partneriji, da si stopijo na rane ter da skupaj iz bolečine zrastejo. Saj veste, da že od mladih let vse na skrivaj sanjarimo o tistem "sanjskem" moškem in damo skozi tud veliko izkušenj z vedenjem, da oseba s katero smo ni tisti "pravi". Čeprav nisem ponosna na to sem tud jaz to počela in ob vsakem koncu zveze sem trpela in me je bolelo toda zmeraj je bila v meni misel, oh saj čez nakaj časa, bom srečela "njega", ki je točno takšen, kot sem si želela. Problem nastane, ko ga srečaš in zdaj, ko pridejo težave ne vidiš več tistega "zasilnega izhoda", zdaj se moreš boriti na vse moči, tudi če strašansko boli. Da na kratko opišem svojo situacijo. Sicer bo to v veliki večini vzelo čar zadevi, ker ni tako lepih besed, ki bi to opisale. Z fantom x sem se spoznala pred dobre pol leta, že od prvega pogleda sva čutila nekaj posebnega toda zaradi okoliščin se prvi mesec nisva kaj dosti pogovarjala. S časom sva se začela tako na izi, parkrat na teden pogovarjat in že takrat sem dobila takšen poseben občutek, ki ga takrat nisem znala prebrati. Čez kakšne tri mesece je zaradi problema ž med nama nastal spor in vnel se je prepir, po njegovem vztrajanju sem jaz še zmeraj vstrajala v svojem prepričanju vendar, ko je dejansko prišlo tako daleč, da bi se poslovila je v meni nekaj kliknilo. Od takrat dalje sva se vsaki dan pogovarjala in najini pogovori so postajali vse bolj intenzivnejši, globji, povezani. Seveda sva si naklonjenost sprva oba zanikala, ko pa sva si čez nekaj časa le priznala in se prepustila čustvom. Kljub temu, da skupaj nisva preživela veliko trenutkov so le ti preživeti bili čarobni, čudoviti, neverjetno enkratni!!! Čutila se je objestranska predanost in ogromen potencial za nekaj prečudovitega. Sedaj se je pojavila velika težava, ker x je profesionalno zelo predan športu, veliko hodi z športom okrog, hodi v šolo, prijatelji, dela seveda je časovni problem prisoten. Jaz sem sem velikorat razložila svoje misli tako, da res več, kot sem nardila skorajda nebi mogla. Njega ni strah, da bi ga jaz omejevala ali kar koli. Njega je strah, da me ima preveč rad in da vidi prevelik potencial da bi se name navezal in da bi potem on želel preživljat več časa z mano in bi začel zanemarjat druge zadeve. Sama sem se že počutila slabo ker sem ga pritiskala kaj zdaj, ker stati nekje med enim in drugim ni prijetno, boli. Zdaj me je prosil če lahko en dan brez te teme ker že itak preveč razmišlja o tem. Zdaj pa lahko jaz samo čakam, kljub temu da je vem, da bom počakala, to boli...
Mnenja?
Potrebno se je prilagajati, to kar pišeš o idealnem partnerju mi je kr neki, saj idealna ni, je nek približek, ni najbolj ustreza temu kar si želiš. O tem ali je on "ta pravi" pa ne ve nihče, se bo s časom to pokazalo.
To sem mu večkrat povedala, da ni pomembna kvantiteta temveč kvaliteta, jaz mu s tega nebi delala problemov. Saj je rekel, ni problem, da jaz nebi sprejemala ampak on bi želel vedno več, ker mu ni vseeno. Ja vem, sliši se tako telo pocukrano in nerealno toda nekako sem želela pokazati razliko med prejšnimi in njim. To, da je pa nekdo ta pravi pa menim, da če se že podaš neko zvezo moreš takrat biti mišlenja, da je on ta pravi. Seveda ne zanikam možnosti, da se morda s časom ne izide toda v tem trenutku moreš bit prepričan v to 
No kidding 
