Sem še vedno tukaj in berem, kaj pišete in razmišljam o tem.
Kar se tiče mame, iskreno rečeno nimam pojma, kako ona gleda na situacijo. Po moje je niti nihče ni vprašal. Je pa možnost, da sta se kdaj prej pogovarjala o možnosti, da gre hčerka v srednji šoli k njemu. Samo jaz o tem nič ne vem. Imam pa občutek, da je mami bolj ali manj vseeno, kje hčerka živi. Zato ker je v tej zgodbi tudi partner nikoli ne omeni kot kak faktor, ki bi o tem odločal.
Zdaj je malo brezpredmetno razglabljati o tem, kaj je prav in kaj ni. Kar je bilo narejeno, je bilo. Zdaj je bolj vprašanje kako naprej.
Kar se tiče hčerke - ni bilo nobene drame, ko ji je povedal, da ne bo selitve.
Kar se tiče partnerja - je bil dan po tem, ko ji je povedal, čisto v krizi in je imel slabo vest. Zdaj so minili trije dnevi in je spet vse normalno.
Samo ne slepim se - takšna čustva in občutki krivde pridejo vedno lahko na površje in takrat bom seveda (verjetno upravičeno) kriva jaz, kar pa bo pomenilo defenitiven konec te zgodbe in odnosa, ker je to propad.
Ko berem vaše poste, sem se začela zavedati, da partnerju premalokrat dam vedeti, da razumem njegovo potrebo po hčerki in da imata med seboj oče-hči vez, ki je ne more zares nič prekiniti. Verjetno bi za začetek morala dati večkrat kakšno pobudo, da kam skupaj gremo, da pride za čez vikend k nama... rada bi, da ve, da mi je jasno, da ima hčerko in da bi zanjo naredil vse. Ali pa je to premalo? Samo zdi se mi malo glupo po vsem tem (ko ji je že rekel ne) rečt "pa naj pride tamala k nama živet"...
Pomoje si od vseh selitve najbolj želi oče, ki ima slabo vest, da jo je nekoč zapustil. Zdaj misli, da bo lahko vse popravil. Meni se zdi pa čudno - če bi hotel kaj res popraviti, se ne bi z njo videl enkrat na 14 dni in jo peljal v kino, ampak bi se malo bolj potrudil. Recimo. Hči pa ni nobena deklica, ampak precej odrasla in zrela najstnica. In njej bi bilo življenje pri očetu pač bolj praktično. To je vse.
Ločen moški in življenje v troje
arabelka, me veseli, da so se stvari zaenkrat uredile.
meni se zdi tvoj fant malo neodgovoren kar se tiče odgovornosti za svoje odločitve. on je sprejel odločitev, ti si podala svoje razloge in pogoje. vendar pa se je še vedno on odločil.
pri tvojem fantu me je zmotilo tudi to, da te je označil kot prvo žensko, ki bi jo dejansko postavil pred otroka. prestavljaj si da čez N let, vidva končata in imata otroka. ti iz neznanega razloga za otroka ne bi mogla skrbeti, on bi pa spoznal novo partnerico, ki bi postavil pred otroka, tokrat vajinega. kaj bi se dogajalo z otrokom, preden bi on v navalu slabe vesti spoznal, da bi ga rad imel pri sebi?
meni se zdi tvoj fant malo neodgovoren kar se tiče odgovornosti za svoje odločitve. on je sprejel odločitev, ti si podala svoje razloge in pogoje. vendar pa se je še vedno on odločil.
pri tvojem fantu me je zmotilo tudi to, da te je označil kot prvo žensko, ki bi jo dejansko postavil pred otroka. prestavljaj si da čez N let, vidva končata in imata otroka. ti iz neznanega razloga za otroka ne bi mogla skrbeti, on bi pa spoznal novo partnerico, ki bi postavil pred otroka, tokrat vajinega. kaj bi se dogajalo z otrokom, preden bi on v navalu slabe vesti spoznal, da bi ga rad imel pri sebi?
Vsak raj ima svojo kačo.
arabelka, veseli me, da vam gre na bolje. 
zaenkrat pomoje ni še nuje, da se preseli k vama, vsaj dokler ne konča osnovne šole, ker ji je verjetno za zdaj bolj praktično, da je še pri mami. potem pa se lahko tudi preseli, če se boste vsi strinjali. itak ima tvoj partner še vedno možnost, da reče, da si je pač premislil. dvomim, da bi mu kdo zameril. 
zaenkrat pomoje ni še nuje, da se preseli k vama, vsaj dokler ne konča osnovne šole, ker ji je verjetno za zdaj bolj praktično, da je še pri mami. potem pa se lahko tudi preseli, če se boste vsi strinjali.
itak ima tvoj partner še vedno možnost, da reče, da si je pač premislil. dvomim, da bi mu kdo zameril. Če človek nima cilja, mu je vsaka pot prava.
Mogoče sem površno prebrala, ali pa res nisem zasledila podatka-kako pogosto je pri vama ona sploh zdaj? In predvsem-kaj počnete ali počneta, ko je pri vama?
Eni starši imajo dogovore, da je otrok vsak drugi vikend pri drugem staršu, eni imajo dogovore vsak vikend, eni imajo 1x mesečno...
Naša pišika je pri nama vsak vikend.. Mogoče, kot si sama rekla, bi mu mogla večkrat dat pobudo, da grete kam skupaj, da počnete kaj...Mi imamo v planu vsak vikend neke aktivnosti-en vikend plavanje, drug vikend kak izlet, tretji vikend kaki obiski, pa naslednji vikend kino...skoz v nekem tempu, skoz nekaj počnemo...Na začetku je mogoče malo težko naredit prvi korak in tipaš kaj je otroku sploh všeč, kaj mu lahko ponudiš. Pri tebi je še to tolk težje, ker je navsezadnje le najstnica in tu nikoli ne veš kaj jim paše in kaj ne
En dan je nekaj ok, drug dan je že out 
Ampak vseeno probaj malo dat pobude, da bi mogoče bili na začetku skupaj vsak drugi vikend, pa splaniraš kak dan kaj extra...pa boš vidla, da bo tvoj gledal drugače na tebe, tamala pa tudi(te bo kuj hitro vzljubla, če boš pokazala malo interesa za njo).
Eni starši imajo dogovore, da je otrok vsak drugi vikend pri drugem staršu, eni imajo dogovore vsak vikend, eni imajo 1x mesečno...
Naša pišika je pri nama vsak vikend.. Mogoče, kot si sama rekla, bi mu mogla večkrat dat pobudo, da grete kam skupaj, da počnete kaj...Mi imamo v planu vsak vikend neke aktivnosti-en vikend plavanje, drug vikend kak izlet, tretji vikend kaki obiski, pa naslednji vikend kino...skoz v nekem tempu, skoz nekaj počnemo...Na začetku je mogoče malo težko naredit prvi korak in tipaš kaj je otroku sploh všeč, kaj mu lahko ponudiš. Pri tebi je še to tolk težje, ker je navsezadnje le najstnica in tu nikoli ne veš kaj jim paše in kaj ne
En dan je nekaj ok, drug dan je že out Ampak vseeno probaj malo dat pobude, da bi mogoče bili na začetku skupaj vsak drugi vikend, pa splaniraš kak dan kaj extra...pa boš vidla, da bo tvoj gledal drugače na tebe, tamala pa tudi(te bo kuj hitro vzljubla, če boš pokazala malo interesa za njo).Midve s tamalo se čist super razumeva (razen manjšega izpada letos na dopustu ni bilo nikoli nič narobe), niti ni zahtevna, tako da me druženje z njo nič ne skrbi.
Na začetku, ko sva z mojim začela in še nisva skupaj živela (on je živel sam) je imel tamalo pri sebi vsak vikend (včasih sta se videla tudi med tednom kak dan). Takrat sem bila tudi jaz večinoma z njima, vsaj čez vikende. Delali sicer nismo nič posebnega... SKuhali kosilo, potem pa sta ona dva celo popoldne igrala igrice na računalniku...
Potem ko se je preselil k meni pa se je to spremenilo. Sploh je ni več pripeljal domov, ampak sta šla samo v kino ali na pico Večkrat sem šla zraven in smo se imeli vedno lepo. S tamalo sem se tudi dosti ukvarjala, ker mi je bolj zaupala določene stvari (najstniške zadeve pač) kot očetu, čeprav imata tudi ona dva zelo odprt odnos.
Fantu nisem nikoli omejevala tega, da bise dobival s hčerko, niti nisem imela nič proti. Jasno mi je bilo, da bo čez vikend z njo, vsaj en dan... Ampak kasneje je šlo celo tako daleč, da je ni niti več klical, če sem bila jaz zraven. O tem sva se tudi pogovorila in sem mu povedala, da mi ni jasno zakaj to počne...
Hčerka je v teh parih letih tudi toliko odrasla, da ne kaže več velike potrebe po tem, da bi bila pri očetu vsak vikend, oče pa tudi tega ne forsira.
Zdaj se lahko začnem trudit, da bi se spet več družili, če bo to kaj pomagalo, da ne bo imel slabe vesti, ker hči ne živi z nama... Če je to sploh dober začetek... Ni me pa bilo zraven, ko ji je razložil te stvari glede skupnega življenja. Če ji je na primer rekel, da je to zaradi mene (kar sicer zelo zelo dvomim), potem se ta problem šele začenja...
Na začetku, ko sva z mojim začela in še nisva skupaj živela (on je živel sam) je imel tamalo pri sebi vsak vikend (včasih sta se videla tudi med tednom kak dan). Takrat sem bila tudi jaz večinoma z njima, vsaj čez vikende. Delali sicer nismo nič posebnega... SKuhali kosilo, potem pa sta ona dva celo popoldne igrala igrice na računalniku...
Potem ko se je preselil k meni pa se je to spremenilo. Sploh je ni več pripeljal domov, ampak sta šla samo v kino ali na pico
Večkrat sem šla zraven in smo se imeli vedno lepo. S tamalo sem se tudi dosti ukvarjala, ker mi je bolj zaupala določene stvari (najstniške zadeve pač) kot očetu, čeprav imata tudi ona dva zelo odprt odnos.
Fantu nisem nikoli omejevala tega, da bise dobival s hčerko, niti nisem imela nič proti. Jasno mi je bilo, da bo čez vikend z njo, vsaj en dan... Ampak kasneje je šlo celo tako daleč, da je ni niti več klical, če sem bila jaz zraven. O tem sva se tudi pogovorila in sem mu povedala, da mi ni jasno zakaj to počne...
Hčerka je v teh parih letih tudi toliko odrasla, da ne kaže več velike potrebe po tem, da bi bila pri očetu vsak vikend, oče pa tudi tega ne forsira.
Zdaj se lahko začnem trudit, da bi se spet več družili, če bo to kaj pomagalo, da ne bo imel slabe vesti, ker hči ne živi z nama... Če je to sploh dober začetek... Ni me pa bilo zraven, ko ji je razložil te stvari glede skupnega življenja. Če ji je na primer rekel, da je to zaradi mene (kar sicer zelo zelo dvomim), potem se ta problem šele začenja...
-
purple_rain
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 7639
- Pridružen: 13. Feb. 2006 13:45
- Kraj: Lj
Tole pa MOČNO dvomim.arabelka napisal/-a:Imam pa občutek, da je mami bolj ali manj vseeno, kje hčerka živi.
Če je pa slučajno res, bi pa menila, da bi bilo sploh dobro otroka odstranit od take mame in ga dat živet k očetu - pa nima veze kakšne "ulterior" motive ima oče, važno je, da ima to željo (po "bondanju" s hčerko).
punkie_ napisal/-a:ah, pomoje mama nebi kar tako dala hčerke.. razen če niso kakšni drugi dejavniki posredi... in tudi mala nebi kar tako šla k fotru v čisto drug stil življenja in okolja, kot ga ima sedaj..
se pa strinjam, da mora biti to stvar dogovora in če ti nisi pripravljena za kaj takega, vztrajaj pri svojem.
In to ne bo sebično od mene, vztrajati pri svojem?
Ne, ne želim si, da bi živela pri nama. Vendar pa tudi ne želim, da bi imel moj partner slabo vest, ker njegova hči ne živi z nama.
Če bi se oče trudil biti s svojo hčerko čimveč časa, ne pa enkrat na 14 dni (če), bi verjela, da gre za resnično željo po hčerki, tako pa ne verjamem. Ne glede na to, koliko dela imaš, za otroka NAJDEŠ čas, če ga želiš.
Če bi se oče trudil biti s svojo hčerko čimveč časa, ne pa enkrat na 14 dni (če), bi verjela, da gre za resnično željo po hčerki, tako pa ne verjamem. Ne glede na to, koliko dela imaš, za otroka NAJDEŠ čas, če ga želiš.
arabelka napisal/-a:Ne, ne želim si, da bi živela pri nama.
In to najbrž ve tud tvoj partner, zato je hčerko odslovil. Ker, če odslovi hčerko, bo hčerko še vedno imel in tudi punco. Če hčerko sprejme se lahko zgodi, da punco zgubi.
Hčerka bo za vedno ostala njegova hčerka, medtem ko zate ni rečeno, da ostaneš njegova punca.
Imam občutek, da nekako nisi pripravljena sprejet njegove hčerke. Ampak glede na to, da si izbrala njega, bi morala sprejeti njegovo hčerko saj sta v kompletu. Se mi zdi, da ta partner ni primeren zate, ker te na njem določena stvar preveč moti. Niti ne vem kako bo takšna starostna razlika funkcionirala dolgoročno.