Pa koliko časa bo še to trajalo??? Dobro mi gre... svoj prosti čas sem si zapolnila do minutke in celo stvari za faks, ki sem jih odlagala sem končno prijela v roke, sprejemam nove izive in v vsaki stvari iščem razlog za smeh in lepo preživete minute....
Pa so še vedno trenutki, ko me prime da bi se na glas zjokala....

In se.... Včasih imam čudne prebliske da bi ga poklicala, sploh ko se mi zgodi to ali ono...da bi mu poročala....

He, he... potem se spomnim da ga ne bi zanimalo... da ga ni niti takrat ko bi ga moralo, kaj šele sedaj....
Morijo me slike, ki jih sicer ne gledam, a vem da ležijo v albumu, mori me da sem mu zaupala čisto vse, mori mi da sem vzljubila njegove prijatelje, njegovega psa(ueeeee, kuža!!!), njega z vsemi tisoči napak ki jih je imel...počutim se neumno, ker sem verjela da je on pravi, pa je bil le...pravi idiot, ki me ni več hotel...
In tu pa tam si očitam, da sem si sama kriva, da če bi bila drugačna, če bi bila takrat tiho, če mu ne bi očitala, če ne bi zahtevala.... Hja, če če..... Če bi naredila karkoli drugega kot tisto, kar sem...ne bi bila jaz! Včasih mi je celo v tolažbo, da sem vedno znala povedati, ko me je nekaj motilo...
In potem jokam dokler gre. Potem je nekaj časa bolje. Se uredim in šibam dalje, ker se življenje pač ne ustavi zato, ker greš s partnerjem narazen...ker mi je potem vedno žal da sem vrgla stran še eno uro zaradi njega, namesto da bi naredila nekaj koristnega, lepega za sebe, za prijatelje, domače, ki me ne bodo nikoli zapustili...
Jah, traja to prebolevanje, ja! Včasih se mi zdi kot kaka telenovela vse skupaj.. hehe. Bo, že....samo naj gre tale čas malo hiterje?!?
Kdor se smehlja, namesto da bi besnel, je vedno močnejši.