sonckaGOOD napisal/-a:torej otrok ni prepuščen sam sebi, z nami živi tudi moj oče, tak da skoraj ni nic sam ...je reden obiskovalec mase, ministrant, animator in celo v skofovi asistenci je... no sedaj pa prosim vase mnenje.
Iz otroka delaš nekaj, kar TI hočeš, da postane. Kraje so njegovo protestiranje na maše in ostalo cerkveno udejstvovanje. 15 letniki v škofovi asistenci niso frajerji, so plod zasmehovanja s strani vrstnikov. Tisti, ki si upajo ukrasti čokolado v trgovini, so frajerji. Tisti, ki iamjo svoj denar. Tisti, ki prijateljem (bratom, sosedom...) plačujejo kebabe.
Fant ne potrebuje denarja, opozarja pa nase in kriči: Nočem tega! Nočem biti tak. To nisem jst.
Od 16 - 18 je bil zunaj, in peljal 10 letnega bratca na kebab???? Ni bil s prijatelji? ali je bil, pa je zraven še brata moral paziti? Soryy, sam ko sem jst imela 15 let, mi družba 10 letne sestrice ni niti najmanj pasala. Sabo sem jo peljala izključno zaradi pritiska staršev

10 letnik naj ima svojo družbo, če pa je nima, pa ima mamo, ki se lahko ukvarja z njim. Ne pa da se ga vrine starejšemu bratu...
In pri 15-ih bi pa že lahko bil malo sam, se ti ne zdi?
Evo, sem ti en fajn soroden odgovor poguglala:
Starejši otroci in najstniki naj bi že zmogli ločiti med prav in narobe in naj bi bili sposobni obvladovati svoje impulze in.s krajo pogosto izražajo različne stiske. Včasih se jim zdi, da bratje ali sestre dobivajo od staršev več ljubezni, pozornosti ali materialnih dobrin, pa skušajo s krajo izenačiti ta primanjkljaj. Drugi se skušajo postaviti pred vrstniki. Spet drugi se na ta način skušajo izogniti strahu pred odvisnostjo – tako da vzamejo, kar potrebujejo. Nekateri se čutijo osamljeni in sppregledani, pa s tem iščejo pozornost. Neredko je kraja oblika upora, morda zato, ker se jim zdi da imajo premalo razumevanja in ljubezni ali pa zato, ker doživljajo pričakovanja in zahteve staršev kot pretirana, preveč utesnjujoča. Vedno pa to pomeni signal, da je otrok ali mladostnik v veliki stiski. Kako ravnati? Čeprav so starši ob otrokovih krajah čustveno zelo vznemirjeni, saj se sprašujejo, kaj so naredili narobe, pa tudi močno jezni in prestrašeni, je najpomembnejše, da reagirajo mirno. Otroku je treba pojasniti, da je kraja nesprejemljiva tako za družino kot za širše okolje in ga poučiti o možnih posledicah. Otroku je treba ponuditi pomoč zato, da vrne ali plača ukradeno in vztrajati pri tem. Zagotovite, da otrok ne bo imel nikakršne koristi od kraje. Izognite se pridiganju, napovedovanju slabe prihodnosti ( slabo boš končal…) ter vrednostnih sodb otrokove osebnosti (tat si)! Predlagala bi, da razmislite, ali morda vaš otrok krade, ker potrebuje več pozornosti. V teh primerih lahko otrok s krajo izraža jezo ali se poskuša "maščevati" z staršema, ukradeni predmet pa lahko postane nadomestilo za ljubezen in naklonjenost. Zato bi si morali prizadevati, da bi dajali otroku več sporočil, da je pomemben član družine.
Bi rekla, da gre pri tvojem sinu za tole
ker doživljajo pričakovanja in zahteve staršev kot pretirana, preveč utesnjujoča.
Torej, razen celega kupa izvenšolskih aktivnosti, ki ima naložene, je še "brez" očeta. Mlajšega bratca pelje na kebab, kar je v bistvu naloga očeta. Kot najstarejši med vami tremi je prevzel še očetovo vlogo. Tebi je popoln sin (zadovoljuje potrebe, ki jih je pred odhodom tvoj bivši, ne spolne, ampak čustvene-prevzel vlogo partnerja), mlajšemu bratu oče. Ni pa normalen 15-letnik.
Pa še dva podatka bi bila pomembna....spadate v višji, srednji ali delavski razred? Ter v katerem okolju (kje) živite?