No tako. Zjutraj sem šla na krvodajalsko. Bila sem prvič, zato sem se šla vpisat, dala vse podatke, nakar te napotijo k sestri da ti vzame par kaplic krvi za določanje krvne skupine in še nevem česa. Zatem sem šla izpolnit en vprašalnik o boleznih, aidsu, hiv, in podobne zadeve. V isti sobi so mi sestre izmerile pritisk, se malo pogovorile z mano, in ker sem bila prvič, sem šla še k zdravnici. Zdravnica ni nič komplicirala, ker je vidla da sem zdrava, samo na mojo kilažo mi je predpisala količino darovane krvi in zadeva se je začela.
Morem rečt da me je bilo kr strah, ko sm vidla kk je zapikala sestra enmu iglo (pa me drgač ni strah igel
) ampak okej, sm rekla, bo kmal mimo. Se usedem na stol, darujem 420ml krvi, počutje samo je blo okej. No končam z darovanjem, sestra čaka da mi bo zavila, me vpraša kako je, kako se počutim? Ravnokar da bom rekla da sm uredu, mi začnejo mravljinci skakat po glavi
.. No ja, je že vidla kaj hočem povedat, je skočila in me prevagnila na stolu da sem mela noge v luftu in glavo dol. Kakšno minuto me je oblival mrzel pot, vroče mi je blo za znoret, žejna.. Ampak to je minilo prej ko v 5 minutah, počutje po tem pa je bilo božansko. Kar nekak lahkotno sem se počutla
.. Pride zdravnica preverit če sem OK, se začudi, da sem pa vendar vse darovala, so me pa živčki malo zgrabli, nevem sploh zakaj, saj je bilo že vsega konec..
No ja, za prvič je bilo kar uredu, ni nič hudega, je pa lep občutek da s tem nekomu pomagaš.
111/73, tko da je rekla več sreče prihodnjič 
