femme. napisal/-a:Pišem vam ker potrebujem pomoč.Ta stvar me daje že par let lahko bi rekla odkar sem začela uporabljati čustva in ljubezen.Kar pomeni že v zelo mladih letih tam pri 12.
Nevem kako bi temu rekla ampak tukaj je situacija.Všeč mi je fant.Nekaj časa se osvajava, uživam v njegovi družbi in vse, ko pa pride do trenutka ko me želi imeti samo zase, ali temu bi lahko rekla ko želi da imava nekakšno zvezo pa se začne pojavljati nekakšen odpor.Potem ko se naslednjič dobiva in sva že v zvezi počasi začnem iskati podzavestno na njemu napake in začne me nenormalno odbijati njegova prisotnost.Kar naenkrat me vsa čustva do njega minejo.Čeprav si zeeelo želim imeti fanta, ga imeti rada, uživati ob njemu vsak trenutek pa mi to ne uspe.Mogoče zdržim kak mesec če se bolj malo vidiva potem pa moram vse skupaj zaključiti ker enostavno ne zmorem več.In potem se ponovi istga zgodba z drugim fantom.Nekoč se mi je celo zgodilo da sem šla na zmenek ampak mi že takrat ni bilo nevem koliko do njega in sva se poljubila pa sem že takoj dobila tisti nesramen občutek v trebuhu ki mi govori "Kaj delaš z njem??Saj ti sploh ni všeč!" in potem vsakič ko sem s fantom se pojavi isti občutek v trebuhu ko mi nekaj govori da mi je ogaben glava pa skuša prepričati vse skupaj da mi je všeč.
Pa tudi s tipom mi je grozno teško iti v kino recimo ali pa v šoping al pa kej če pa nisva še skupaj mi je pa zelo lepo še posebej če mi je fant všeč.
Mogoče je vse skupaj opisano zelo zmedeno ampak res sem že obupana zaradi tega.Res je da sem še zelo mlada in vem da imam še ogromno časa za fante ampak zakaj nekaterim puncam uspe imeti fanta rade in tako uživajo v njihovi družbi meni pa ne?
Včasih pomislim celo da sem gay ampak nevem potem me moški ne bi tako privlačili?Recimo s kolegicami imam odličen odnos ker pri njih nimam takih problemov kot pri fantih, ker sem bolj prijateljica ki jo obdržiš za vedno...poljubljala sem se z ženskami že večkrat včasih pogledam tudi kakšen pornič z lezbami vendar me ne privlači toliko kolikor me privlačijo fantje sicer pa imamo vsi malo željo da bi imeli spolni odnos z istim spolom.
Sicer pa se bojim same sebe ker nevem kaj čutim, nevem kdo sem in tudi strah me je ko mi je nek fant res všeč da se bo isto ponovilo.Ta navezanost mi pa res ne uspeva..mogoče ker sem se od nekdaj rajši družila s fanti in do njih gojim preveč prijatelske odnose?
Res zmedenost me bo pokopala.Še vseeno pa upam na vašo pomoč.Hvala!
Saj to ni zmedenost, kar ti opisuješ. Glede na to ,kako si opisala svoj odnos, kdaj se umakneš, zakaj se umakneš, je za tvoje obnašanje le en odgovor.
In ne, nisi zmedena, nisi nezrela, ni razlog, da to ni tapravi,... Razlog je, da te je strah. Zato pa ne pustiš človeka blizu. Bojiš se čustveno, ne telesno navezati. Nekaj pri sebi nimaš razčiščeno, verjetno nekaj iz tvoje mladosti, tako da bi morala malo popraskati vase in ugotoviti vzrok tega, potem pa lahko zadevo poskusiš rešit.
mislim da si SKORAJ usak fant želi imeti eno tako izkušeno fatalko ob sebi, ne pa neke prestrašene punce, ki ma bore malo izkušenj 
pomoje je to res bolj zard strahu in posledično nobenga ne spustiš v tvojo bližino
