Solaris
sem se spravla gledat že enkart zdavnaj, doma...pa ni šlo. Ker so nad Tarkovskyim vsi tako zelo navdušeni, sem si rekla: 'nič, očitno bo neki na tem' in odpeketala v kino, ker se pač velike klasike spodobi gledat na velikem platnu.
zgodba govori o ruskem vesoljskem programu, ki je bil zaradi nenavadnih pripetljajih opuščen. na zapuščeno vesoljsko postajo, kjer so le še trije (oz. dva) znanstvenika pride psiholog kris, ki naj bi poizvedel o tem kako stvari stojijo.
za moj okus je film občutno predolg, predvsem zaradi izredno počasnega tempa, zlasti v prvi polovici filma. druga polovica me je bolj pritegnila, ker imam pač rada ZF, čeprav gre tu bolj za vprašanje eksistence na tem in na onem svetu in eksistence na sploh, vprašanja ljubezni, družine...
precej moteče se mi je zdelo dejstvo, da na dosti vprašanj, ki si jih protagonisti v filmu zastavljajo tarkovskiy ne odgovori oz. odgovori s sliko ali simboli. če njegove simbolike ne poznaš je impresionističen kader z dirjajočim konjem brez pomena, prav tako mati ki 10 minut gloda jabolko. vse to bi še prebavila, če bi bili scenski posnetki lepi. ampak js na tem filmu nisem vidla nič tako zelo estetskega.
baje, se stalkerja RES splača pogledat, ampak bom vseeno še malo počakala
