Veš, obenem imata grozno srečo, da sta dve v enakih težavah..
to je res redko se mi zdi.
Obenem pa mata tud veliko nesrečo, da sta obe enako šibki..če bi vsaj ena prevladala, bi bla vajina zgodba hitr zgodba o uspehu.
Sicer pa se mi še vseeno zdi to, da sta dve, toliko časa skupaj, identične težave..Super. Ker to res lahko izkoristita. Je pa res da lahko tud druga drugi potuho dajeta, ko kej zafrkneta. Zdj se sicer sliši, kot da ful pretiravam in označujem hujšanje za nek velik psihičen problem ampak..hja, recimo, da je vredno tazga moraliziranja, ko se zaveš, da si obseden s svojim videzom. Bilo bi fino sicer, če bi povedala kok sta visoki in potem bi lahko na podlagi tega ugotavljali, če vidve potrebujeta hujšanje ali psihiatra, ker sta v resnici normalni/podhranjeni. Sklepam, da je prvo. Vglavnem, večina nas, ki hujšamo, čakamo na ta "klik"
enkrat pa že bo ane, no vama iz prve roke rečem, da mata ful srečo, da mata druga drugo. Če si sam, je veliko težje. Če je nekdo ob tebi, je isto, kot ti, športata skupaj.. Je to res OGROMEN plus. Samo zbrat se morata, res odločit, da bosta delali na tem, res odločit, da ko bo ena šibka, druga NE BO. Spodbujajta se, pazita druga na drugo in čimveč skupaj jest, čimveč skupaj športat. Nikakor ne smeta obe naenkrat bit šibki. Ko ena popušča, mora druga zbrat vse moči in spodbudit naprej in tko vama bo uspelo. Z medsebojno pomočjo. In to, medsebojno sodelovanje mislim dobesedno. Ne samo, kot "od jutr greve na dieto! okej? no se slišva". Ker to ni sodelovanje. Čimveč obrokov skupaj, čimveč zaupanja druga drugi, ko se kteri kaj je, ko katera kaj obupnega misli o sebi in svojemu telesu, ko se počuti slabo, ko bi rada obupala in pojedla čokolado..To druga drugi povejta. Zaupajta si, svetujta si in obvezno začnita skupaj športat!
It was forever..but it didnt last long..
Tvoj jedilnik bi za mene bil že dietni, oz.bi ob takem vnosu hrane verjetno že hujšala po malem.