Tijana napisal/-a: Pred kakšnimi petimi leti sva začela urejati stanovanje in pred tremi leti sem rodila sina. Od takrat naprej pa sem imela občutek, da se vedno bolj oddaljujeva drug od drugega. Za otroka sem morala sama skrbeti in cele noči vstajati, kar počnem še danes, on pa je lep spal in užival.
Sama se sicer ne počutim pristojno sodit o takih zadevah, ker sem za 10 let "prezelena" za neke nagle odločitve, ki bi ti jih mogoče katera svetovala, ampak če smem - bolj kot berem in večkrat kot berem tvoj post, bolj se mi zdi, da to ni tisto, kar si želiš, kot si tudi sama napisala.
Otrok ni skrb enega človeka (razen če se znajde v takih okoliščinah), pač pa dveh, t.j. oseb, ki sta ga spočela. In če je njemu samoumevno, da samo ti skrbiš za otroka in da si tam zato, da poskrbiš še za gospodinjstvo, potem bi mu jaz povedala svoje, a na lep način. Če ne bi šlo zlepa, bo šlo pa zgrda, takrat mu pa lahko predlagaš, da za otroka lahko najame varuško, za gospodinjstvo pa pomočnico (čistilko in kuharico združeno v eno). Da pa mu boš poenostavila vse skupaj, mu lahko problem predstaviš tako, da lahko vse tri funkcije združi v eno in testno poskuša en dan sam preživeti v tej vlogi, potem pa naj ti pove kako se počuti v vlogi "deklice" za vse.
Čeprav si potem napisala, da je pa včasih bil kar se tiče tega pravi biser, da je čistil itd. in ti je verjetno marsikatera ženska zavidala tako vredu partnerja, pa to ni dovolj, da čez leta pozabi na to, ker so to tudi njegove dolžnosti. In veliko lažje si je deliti kot pa da en mora opraviti vse sam.

To, da pa te je imel kot na povodcu, da nisi smela (?) iti žurat, ko se ti je kdaj zaluštalo... tega sama nisem dopustila niti v letih, ko bi verjetno marsikatera podlegla fantovim besedam in ga uslužno ubogala. Seveda je tudi tukaj potrebno najti kompromis, ampak ugpoditi nekomu, da ne smeš niti 1x na mesec ven, ker on nima časa (kaj ima to sploh veze s tabo, saj greš lahko sama s svojo družbo)... Sori, ampak tole je pa bulšit.

Ne vem kaj naj naredim. Živiva v hiši mojih staršev in za obnovo stanovanja je večino denarja dal on. Poleg tega je tu še najin sin…
V nekaj pa sem močno prepričana in to je, da tako ne gre več naprej. Preprosto sem človek, ki ne more živeti brez ljubezni.
Če praviš, da tako ne gre več naprej, se pogovori z njim! Ne čakaj na maj, imaš ga tukaj in zdaj, zato mu omeni vse to kar si nam. Če ni sposoben ali željan ničesar spremeniti, je problem v njem, ker za skupno dobro se morata oba potruditi.
